Author Archive: Nina Dragicevic

“BECAUSE THE NEIGHBOURS CALL THE CITY ON OUR HOUSE OF MADE-UP FAMILY”: Minority Poetry as an Acousmatic Machine in Relation to Ordinary Speech

Ampak, kdo? (ŠKUC, 2023)

Založba Škuc, https://skuc.org/vizibilija/nina-dragicevic-ampak-kdo

Spremna beseda / Afterword: Nataša Velikonja

Nominacija za Jenkovo nagrado 2023 // shortlisted for the Jenko Award 2023

“Izvrstno napisan izvrsten koncept.” // “A superbly written superb concept.”
Veronika Šoster, Bukla, 2023

“Nina Dragičević se v pesniški zbirki Ampak, kdo? s svojim značilnim lirskim jezikom loteva konstrukcije oseb pod pritiskom družbe, oseb v objemu represivne družbe, ki jo avtorica vidi kot mali kraj, kot soseščino, oseb, ki prebivajo v represivni soseščini in to represijo reproducirajo tako v svojem sebstvu kot v okolju. Dragičević filigransko natančno, tudi z inovativnimi pesniškimi prijemi in sodobnimi eksperimenti s pesniško formo, denimo s poezijo izbrisovanja, izpisuje represirane in represivne moduse bivanja preko vsakdanjih opravkov, mnenj in interakcij, figur vsakdanjosti, ki ob pritisku družbenosti oblikujejo individualnost. Likov je več, saj gre za besedilo o komunikacijskem večglasju in soodvisnosti, toda avtorica izpostavi lik homoseksualca v klozetu, v skrivanju, kajti konstrukcija ljubezenskega subjekta v represivni družbi je konstrukcija klozeta, konstrukcija skrivanja, in sicer z dvema osnovnima težnjama, željo po družbeni prilagoditvi in željo po izstopu iz družbenega primeža, v tem boju pa slej ko prej zmaga univerzalni ideološki imperativ: ostati prilagojen. Zbirko presekava jasen etični lok, saj se naslovno vprašanje, Ampak, kdo?, kdo ustvarja to družbo krožnega terorja, vprašanje odgovornosti, prepleta skozi celotno pesniško besedilo. Novo delo Nine Dragičević sodi v kontekst sodobne poezije družbenega angažmaja; je frontalni, eruptivni sunek, ki našemu bližnjemu okolju sname krinko konstruktivnega skupnega in ga prikaže kot platformo destrukcije.” (Škuc)

Reviews // Recenzije in predstavitve

Radio Študent, Hana Samec Sekereš: NEKDO NEKJE NEKOMU NEKAJ

Ars Aktualno, Gregor Podlogar: Nova pesniška zbirka Ampak, kdo? Nine Dragičević >>

Dnevnik, Tedenski izbor knjižnih novosi, 6. apr. 2023 >>

Kako zveni oblast?

Zvočnost birokracije v vsakdanjem življenju

Založba /*cf, 2022

spremna beseda: Tanja Rener

Kako zveni oblast? je v našem prostoru pionirsko delo. Avtorica Nina Dragičević naslovno vprašanje v knjigi raziskuje v sferi birokracije in njenih učinkov na vsakdanje življenje: kako torej zvenijo razmerja moči? S prepletom marksistične in feministične teorije, frankfurtske šole in poststrukturalizma, analize leposlovja in filma, predvsem pa z ekskurzi v konkretne prostore birokracije na Slovenskem vzpostavi novo sociološko metodo – metodo kritičnega poslušanja –, s pomočjo katere pokaže na nevidne, a vsenavzoče mehanizme delovanja oblasti. Tako preobrne obče (pa tudi znanstvene) predstave o birokraciji in družbenih zvočnostih. Kjer se zdi, da zvočenja ni, ga Dragičević še kako prepozna. Kjer se zdi, da je birokracija nezainteresirana, pokaže, da je prav tam srž njenih naporov. Kjer se zdi, da je birokracija univerzalna, opozori na zvočno izražanje razrednih hierarhij. Dragičević nas nenazadnje opremi tudi z besediščem za sociološko obravnavo zvočnosti in, natančneje, vpelje nove raziskovalne pojme, kot sta panavralizem in cirkularni mašinizem. Ta knjiga v globalnem akademskem oziru predstavlja izvirno in izjemno aktualno delo, v slovenskem prostoru pa tudi vzpostavlja novo poddisciplino: sociologijo zvočnosti. Birokracije ne jemlje kot nečesa, kar je pač univerzalno nadležno, ampak pokaže na njene mehanizme za vzdrževanje razrednih in drugih razlik. Zvočnosti – tako govornih kot negovornih, tako zvenečih kot nezvenečih – ne razume kot samoumevnosti, danosti, ampak kot konstitutivne elemente v oblikovanju, vzdrževanju in obnavljanju razmerij moči. Ozaveščeno, kritično poslušanje se tu pokaže za izjemno uporabno sociološko orodje.”

Ekstenzije užitka // Extensions of Pleasure

“Absolutely transparent sonority = the very definition of music.” –R. Barthes, How to live together

Extensions of Pleasure (2019) is a sound installation in which Dragičević deals with the possibilities of sound being not only a way of expressing pleasure, but an active agent of pleasure. Two bodies in touch through their aural expression, perception and mediation of sound. Their sonic ontologies then leave the private, enter the public and involve you, the listener. From her explicit radical feminist perspective, the composer asks: Is pleasure really a romantic, sensual feeling, as it is conventionally understood? Or is it rather a point of disembodiment and destruction in its most constructive sense, as well as a carrier of unsayable consequences which derive precisely from its audibility? In that regard, is it not crucial to know that the composer of pleasure is a woman, or perhaps even two women?

The composition posits the audible of the erotic. The hearing process is circular, thereby defying traditional androcentric narratives. Extensions of Pleasure propose pleasure and its prolongation ad infinitum, both of which requires a letting go of one’s absolute individuality and propose listening to, through and within the Other. Even more, it shows the importance of the listener’s consciousness of their position in a patriarchal sonic hierarchy. It presents pleasure to the sphere of art, thus allowing for a deepened and broadened interpretation of particular sounds of that which is known but is unsociable. Pleasure is no longer only a feeling or an event, but a political statement; it is a sonic omnipresence of a doing which is not work, it is anti-work. Precisely that which the necrophilic, misogynistic, homophobic social structure seeks to silence and transform into docility and productivity.

Preview:

Ustavite se. / Stop. (2021)

kompozicija za glas / composition for voice

Dragičević – Irena Tomažin, Forum nove glasbe
Nina Dragičević, Irena Tomažin, Forum nove glasbe

“Vadite se umirjenosti, gospa Woolf,” rečejo Virginii Woolf. “Tudi kultura mora delati denar,” reče tisti prostak. “Nimam časa,” reče tako rekoč vsakdo. Pa da “čas je denar.” Mora torej kulturnica delati čas? Hitrost, ki naj bi čas privarčevala in torej privarčevala denar, naj bi s tem ustvarila pogoje za ustvarjanje obeh, posameznici pa preživetje. V zvočnosti vdiha in izdiha, akceleraciji vitalnosti, se zgošča sodobnost. V tresavici jezika zveneči ritem preživetvene sile. Poslušati posameznico pomeni poslušati cel svet.

May be a close-up of 1 person, body of water and indoor
Irena Z. Tomažin performing Nina Dragičević’s piece 𝑺𝒕𝒐𝒑. (World premiere, a Zavod SPLOH commission), Forum nove glasbe / New Music Forum 2021. Foto: © Darja Štravs Tisu

World premiere: Forum nove glasbe / New Music Forum 2021, see from 02:28:31.

Fotografije / Photos

To telo, pokončno (ŠKUC, 2021)

Jenkova nagrada 2021 / Jenko Award Winner 2021



»imamo opravka z močno, silovito poezijo, ki si zasluži veliko pozornosti, saj se prepričljivo loteva kompleksnih in aktualnih tem, njeni prijemi pa so sveži in prav nič mainstreamovski«

»We are dealing with strong, powerful poetry, which deserves a lot of attention, as it convincingly tackles complex and current topics, and its approaches are fresh and in no way mainstream.«

MAJA MURNIK, Revija Sodobnost


»Silovit vzdih, celo. Nina D. ne privoli v vse, kar se lepi na telo, kar ga terorizira in disciplinira, in ne privoli in ne privoli in se to ne upošteva in je že lažje delati na sebi, se je že lažje nasmehniti fotografu, je že lažje izničiti sence, je že lažje gestalt in KVT, je že lažje in takrat se pričakuje, da se obupa, je že lažje, ampak se ne, ko telo pobira se vedno navzgor.  Telo ne more ven, lahko se sesuje le na vse strani, a zdi se tudi  da bolj kot sesuva  bolj gradi

NEJA BERGER (Radio Študent)

»pedantno paradiranje podob s pronicljivo portretiranimi sporazumevalnimi natrganinami, premolki in preskoki. Pesnica ima nos za zanesljive izrekanjske konstelacije, ki ozadju odzivnega odmerjanja premis sprožajo povečevanje sporočanjske presunljivosti in prepričljivosti. K monolitnejši povednosti vodi tudi lirično lomljenje ali odlamljanje dikcije ter latentno barvanje govora s pomenljivimi predihi. Priča smo mnogim neprosojnim asociacijam, ponavljanjem, elipsam in promenadno permutiranim mislim kot izbornim odvodom osrednjih občutenj.«

MARTINA POTISK (Delo)


»In ni, da ne štekam samoironije v verzih nina močna kritična nina steber generacije pa da take rabimo, ampak. Take mamo. Končno.«

»And it’s not that I don’t get the self-irony in the verses nina strong critical nina pillar of her generation and that these are the kind of people we need. However. We do have these kind of people. Finally.«

ALJOŠA HARLAMOV


Telo je nenehno na udaru. Vse ga zadeva, vse se lepi nanj. Telo ni zadnje zatočišče svobode, ampak točka, v katero svet neinhibirano zarezuje, obmetava ga z neskončnimi količinami besed in nasilja, včasih pa ga kratkomalo zaobide in tako izniči. 

Če je Dragičević v knjigi Ljubav reče greva mislila položaj posameznice v dobi vsenavzoče prekarnosti in če je na koncu ljubav rekla greva, se v To telo, pokončno, drugem delu avtoričine nastajajoče pesniške trilogije, vprašanje nadaljuje v: kaj pa potem?Ali je prihodnost možna?

Je. A telo potrebuje mir. V dobi, ki spodbuja nenehno komunikacijo, reprezentacijo vzdržljivosti in nekega »kul«, telo potrebuje vsekaj drugega: potrebuje mir. Dragičević začne knjigo z verzom nobenih besed, s tem pa odpre prostor glasovom mnogih teles, mnogih žensk in mnogih lezbijk, morda vseh teles. Prihodnost bo, ko se bodo njihova trpljenja, izničenja in kritika lahko nekaznovano izrekli. In res je, da telo včasih pade, zapiše, a ker je vse narobe / pravzaprav vstane

Dragičević s knjigo To telo, pokončno poglablja svojo posebno zmes kritičnega pogleda in liričnega sentimenta ter jezikovne in sintaksične domiselnosti v formi poeme. Aljoša Harlamov, avtor spremnega besedila, zapiše: »In ni, da ne štekam samoironije v verzih nina močna kritična nina steber generacije pa da take rabimo, ampak. Take mamo. Končno.«


Jenkova nagrada 2021 >>>

Program Ars, oddaja Izšlo je, Marko Golja >>>

Dnevnik, Portret, Maja Šučur: Nina Dragičević, pesnica: Telesa brez senc >>>

Literarni nokturno >>>

RTV Slovenija, oddaja Profil, Meta Česnik >>>

Revija Sodobnost, recenzija (odlomek), Maja Murnik >>>


Dragičević in Grom: To telo, pokončno, Cankarjev dom, 26. 10. 2021

Foto: © Nada Žgank


Video predstavitev nominirank in nominirancev za Jenkovo nagrado 2021

Zgodbe o knjigah in ljudeh: Manca Košir, Aljoša Harlamov, Nina Dragičević, To telo, pokončno

Sluhodvod: ljubi me brzo (2020)

ljubi me brzo
Delo nastaja na podlagi literarnega teksta Nine Dragičević ljubi me brzo, objavljenega leta 2016 v literarni reviji Idiot.
Zasedba (v abecednem vrstnem redu):
Nina Dragičević, Vid Drašler, Irena Tomažin Zagoričnik, Irena Yebuah Tiran

I. fragment: 28. 9. 2020, Španski borci
Javna vaja.

Koncept Sluhodvoda smo vzeli resno in tako v prvem dogodku odpiramo vrata v delovno-raziskovalni-razmišljevalni proces. Ljudje – spustili jih bomo na oder – se bodo lahko prosto gibali naokoli, prihajali, odhajali, mi pa se dobimo zato, da vadimo, diskutiramo itd.
Skratka, to ne bo koncert, vaja bo, s publiko se ne bomo obremenjevali.
Izhodišče:
Realnost: kontinuum fragmentiranj.
Mi imamo projekte, blagor nam.
Posrkali ideal dela, nič nam ne morete.
To nam je skupno.
Nimam časa vodi v več časa, a ti štekaš ta paradoks.
Moj ritem: kamen spotike.
Trk ritmov.
Modeliranje ritmov.
Daj, reči, hočeš reči: delavnica!
Pa makar puklo.
Ne moreš več.
Same sinkope blodimo po svetu.
Nenasitni in lačni.
Hiperproduktivni, se vidimo kdaj drugič.
Skupaj in nikjer.
Živeti skupaj: {nujno, komajda, LOL.}
You can’t hurry love, ljubi me brzo.
tvoj stoični obraz vodi neki vrag
tvoj anksiozni obraz treba vremena
moj izčrpan obraz,
Akceleracionizem zveni.
Sentiment trpi.
Erotika trpi.
Življenje je dolgo mi pravi, ko
pride življenje je kratko mi pravi, ko
odhajam, kdaj če ne zdaj
me roti in kdo če ne mi jo bodrijo
sestre megajre,
normalizacija nestrpnosti je triumfirala
še v zadnjem zatočišču ljubezni je namenila javni oder …
Clip z javne vaje:

Poročilo s I. fragmenta:

II. fragment: 1. 11. 2020, eter Radia Študent, Odprti termin za kulturo
Radijska igra ljubi me brzo
V literarnem tekstu ljubi me brzo, ki je ena sama poved, dolga približno dvajset strani, se Nina Dragičević potopi v učinke akceleracije na misel sodobne ljubimke, njeno željo in beganje, radijska igra pa ozvoči tok misli, poslušalki skozi radijski aparat ničesar ne prenaša, pač pa sam aparat predstavlja skelet, v katerem misel poteka in se zvoči.

S snemanja II. fragmenta ljubi me brzo. Foto: Sploh


III. fragment: januar 2021
TBA
Projektna stran na sploh.si >>>

Gospa, tega v realnosti ni (Kamizdat Records, 2019)

Ljubav reče greva (ŠKUC Lambda, 2019)

“Nina Dragičević’s poetry book Ljubav reče greva is certainly the most striking one of all in the past year.” –dr. Igor Divjak (Sodobnost)

“Zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva je zagotovo najudarnejša, kar smo jih dobili v preteklem letu.” dr. Igor Divjak

“Ljubav reče grave is an attempt to form a vocal dialogue of an individual with the sound of the external world, it is a performance of breathing, screaming, desire, fear, angst, affect and, most of all, humanity. This is really a performance of the phenomenon ‘love’.  And when love says let’s “go” into this performance, I go with her. To imagine, together with love, what is love.”  –Varja Hrvatin (Neodvisni.art)

“Ljubav reče greva je poskus vzpostavljanja glasovnega dialoga posameznika z zvočnostjo zunanjega sveta, je uprizarjanje dihanja, bivanja, kričanja, želje, strahu, tesnobe, stanj, občutkov in predvsem človeškosti. Tukaj gre v resnici za uprizarjanje pojma ljubav. In ko ljubav reče »greva« v to predstavo, grem jaz v to predstavo z njo. Si z njo predstavljat, kaj je to ljubav.” Varja Hrvatin (Neodvisni.art)

Ljubav reče greva is read as a majestic long poem, as a discourse of love in its highest form.” –Veronika Šoster (Večer, Festival Pranger)

“Ljubav reče greva se bere kot ena sama veličastna pesnitev, kot ljubezenski izraz najvišje vrste.” (Veronika Šoster)

Nina Dragicevic Ljubav rece greva
Ljubav reče greva (2019)

Ljubav reče greva is a complex and a stunning story of survival.” –Domen Slovinič (Literatura)

“Ljubav reče greva je kompleksna in presunljiva zgodba o preživetju.” Domen Slovinič (Literatura)

Ljubav reče greva is a tour de force, a flowing run of words, sounds, thoughts, voices, emotions, merciless rhythms, a perpetually moving, restless, polyphonic, elusive poem, soaked with the intensity of contemporary life, precarious struggles, urban pulse, hidden realities, captivated within the airtight murmur as absolute intensity which surrounds us silently or loudly, flows as meaning itself and is manifested in forms of relations, the intimate and the public, through constructing and disappearing of subjectivities within power plays, in collision with power plays.” –Luka Zagoričnik (Centralala)

“Ljubav reče greva je tour de force, tekoč drnec besed, zvenov, misli, glasov, občutij, neusmiljenih ritmov, drseča, nenehno se premikajoča, nemirna, večglasna, zmuzljiva poema, vtrta, utesnjena v intenziviteto današnjega življenja, prekarnih stisk, urbanega pulza, zastrte realnosti, ujete v nepredirljivost šuma kot čiste intenzivitete, ki nas tiho ali glasno obkroža, pomensko drsi in se različno uteleša v obliki medsebojnih odnosov, intime in javnega, v tvorjenju in razblinjanju subjektivitet v igrah moči, v trkih z njimi.” Luka Zagoričnik (Centralala)

“a lithesome, sonically insightful, rhythmical, masterfully carried out polyphonic painting” – dr.Irena Novak Popov, Urška P. Černe, dr. Marcello Potocco

“gibka, zvočno pronicljiva, ritmična, mojstrsko izpeljana večglasna akustična slikarija” dr. Irena Novak Popov, Urška P. Černe, dr. Marcello Potocco


“Nina Dragičević brings to the front xenophobia, homophobia, negative attitudes toward minorities and poverty … The in-depth listening of the expropriated lyrical subject brings about one of the more successful depictions of society and its commonly accepted anomalies.” –Aljaž Koprivnikar (RTV Slovenija, program ARS)

“Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine …. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju prinaša ene bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah.” Aljaž Koprivnikar (RTV Slovenija, program ARS)

“Upam si trditi, da v slovenski literarni krajini še nihče ni tako eksplicitno in povzemajoč različne ravni spregovoril o blodečih duhovih, ki sanjajo, da bodo nekoč redno zaposleni, da bodo dobili plačan dopust, regres, bolniško, nadomestilo za brezposelnost, da ne omenjam pokojnine. Ta histerični položaj honorarcev, od katerih je odvisen čedalje večji del produkcije in ki so izvzeti iz vsakršnega socialnega dialoga, je torej insceniran ne samo na način obujanja historičnega spomina tistega, kar je bilo, in še vedno je, pač pa predvsem tistega, kar se v družbi kaže kot strah pred neizogibnim. Njen umetniški kolorit – vidno je slišno, nevidno je slišno, in ko gre za žensko in/ali lezbično, za priklicovanje nevidnega v slišno.” Gabriela Babnik

“At some point she screamed so forcefully that we were thrown off our chairs. Her words were in harmony with the sonority of her book Ljubav reče greva; and in accordance with the way in which love overflows a human being. … She completely altered our experience of space in which only minutes ago we were taking part in a placid conversation about literature. The abyss between one and the other could not have been deeper.” –Klemen Kordež (Literatura)

“Vmes je enkrat tako zakričala, da nas je vse vrglo s stolov. Njene besede so bile v sozvočju s tonom njene zbirke Ljubav reče greva; in v skladu z načinom, kako ljubezen preplavi človeka. Hitro, brez predaha, brez premolkov in brez taktiziranja. V enem zamahu. Tako je brala. Z očmi, zbrano uprtimi v knjigo, je s svojimi besedami in s pomočjo vizualne kulise popolnoma »predrugačila« naše doživljanje prostora, v katerem smo bili še nekaj minut nazaj priča spokojnemu pogovoru o literaturi. Prepad med prvim in drugim sklopom ne bi mogel biti globlji.” Klemen Kordež (Literatura)


Nina Dragičević: Ljubav reče greva, koncertna izvedba knjige (Nina Dragičević, Anja Novak, Žiga Jenko), Stara elektrarna, 7.10.2019 25. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk /25th International Festival of Contemporary Arts – City of Women

“This book was nominated for the Veronika Award, and rightly so.” –Tonja Jelen (Poetikon Literary Journal)

“Pesniška zbirka Nine Dragičević je bila letos nominirana za Veronikino nagrado, in to več kot upravičeno.” Tonja Jelen (Poetikon)

LJUBAV REČE GREVA V ŽIVO NA RADIU ŠTUDENT


Nina Dragičević – Ljubav reče greva / Love Says Let’s Go from City of Women on Vimeo.

23. 4. 2019, Narodna galerija (National Gallery, Ljubljana) Koncertna izvedba knjige Ljubav reče greva (Concert performance of Ljubav reče greva) w/ Anja Novak, Žiga Jenko Foto: Domen Slovinič
Nina Dragičević: Ljubav reče greva, koncertna izvedba knjige (Nina Dragičević, Anja Novak, Žiga Jenko), Stara elektrarna, 7.10.2019; 25. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk /25th International Festival of Contemporary Arts – City of Women; Foto: Nada Žgank

[critics] 10 books from Slovenia; Literary Critics’ choice, 2020 >>>

[nominacija za nagrado Kritiško sito]

[nominacija za Jenkovo nagrado, ožji izbor / Jenko award nominee, finals]  Znanih je šest pesniških zbirk v ožjem izboru za Jenkovo nagrado

[finalistka za veronikino nagrado / Veronika award finalist] Žirija za Veronikino nagrado nominirala pet zbirk >>>  // Delo: Brane Piano: Cvet štirih pesnic in enega pesnika >>>

[recenzija] Mojstrica multiplih realnostiVarja Hrvatin, Neodvisni.art, 24. 3. 2020

[recenzija nastopa / performance review] Klemen Kordež, Na ostrem rezilu medkulturnega stika, ludliteratura.si, 29. november 2019 >>>

[recenzija / review] Igor Divjak, Nina Dragičević: ljubav reče greva, revija Sodobnost 10/2019 >>>

[recenzija / review] Gabriela Babnik, … reče umetnost pripada ljudem … rečem umetnost ne pripada …, Vrabec Anarhist, 29. januar 2019 >>>

[recenzija / review] Domen Slovinič, Neznosnost teže bivanja ali kako danes preživeti?, LUD Literatura, 2. maj 2019 >>>

[recenzija / review] Vid Bešter, Kosilo nekega molja, Radio Študent: Nekaj sredstev – vedno na voljo >>>

[tv] TV Slovenija, Pisave (ur. Alenka Zor Simoniti), maj 2019 >>>

[tv] Televizija Slovenija, 8. dan, 25, april 2019 >>>

[tv] Televizija Slovenija, Kultura, Ljubav reče greva: nova knjiga Nine Dragičević, 22. marec 2019 >>>

[Photo]: Nina Dragičević: Ljubav reče greva, koncertna izvedba knjige (Nina Dragičević, Anja Novak, Žiga Jenko), Stara elektrarna, 7.10.2019;
25. Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk /25th International Festival of Contemporary Arts – City of Women; Foto: Nada Žgank