Fotografija (avtoportret) za naslovnico romana  Nine Dragičević, Kdo ima druge skrbi (ŠKUC Vizibilija, 2014)

Photograph (self-portrait) for the cover of the novel by Nina Dragičević, Kdo ima druge skrbi (ŠKUC Vizibilija, 2014)

Iz knjige Kdo ima druge skrbi:

jaz sem nateg. tako sem najbrž tudi nastala. sem fikcija same sebe, imaginarij, ustvarjen po potrebi po vzpostavitvi. jeklena puhlica, že staljena pa nazaj zmečkana in puščena ohladitvi. sem izmišljena gmota delcev, ki se, ubogi nepovezani, komajda držijo skupaj, da je celota manj opazna. na škodo partiklov, seveda.

nečloveška sem in emšo so mi dali iz navade in reda in ker sem bila tam in je žigosanje nujno. nisem niti ženska niti tip. nisem otrok, odrasla nikoli, postarala se pa tudi ne bom.

neživalska sem. če bi bila živalska, bi bil v meni gon, ki ga ni, gonila bi se po barjih in grmovjih ne glede na trne, šopirila bi se ali pa bi pustila da se mi šopirijo ali pa oboje dokler ne popoka in bi se spet gonila. breja bi bila in skrbela bi za majhne in jih pošiljala, da se gonijo in v gobcu bi jih nosila do prve jame, kamor bi jih potem odvrgla, ker mi res dol visi. nikoli ne bom žival.

nerastlinska sem in rastlinska sem samo po stoični drži, ki je še vsakogar pretentala. to so te spretnosti, zaradi katerih potem tudi človek nisi. nisem. ne obračam se niti proti soncu niti me veter ne upogne, ker gre lahko čez mene, ker nisem to.

vse, kar sem, sem lepa. ne drži, da je lepota v očeh opazovalca. lepa sem in to je dejstvo in takšna sem, sem. pod tem ni ničesar, nikoli ni bilo, izmišljene vrline, pridih senzibilnosti, ki je res ni težko osvojiti, če se ti le ljubi in ljubim močno. pa zaman. kajti tudi tega ni.

čista izmišljotina sem – zase in za tiste, ki rabijo še. ker tega ni in se trudijo biti učlovečeni in človeški in vse je usmerjeno v popolni umor in meni se je zataknilo že zdavnaj. sem napaka druge stopnje. napake se vrednoti in analizira in rešuje, ponavlja in ponavlja in korigira in spet ponavlja in lahkotnost človeške zmotljivosti je tista, ki me opravičuje. iz napake se kaj novega nauči in potem je napredek. kaj ti bo napredek, če crkneš pred samim seboj. nimam pojma. tako nežna.

nisem subjekt. magnet za mazohiste, ki jih mirim, korenina za sadiste, iz katere se učijo. tvorba. polje vidnih min. luč na koncu tunela, luč, ki je zares hitrivlak. mutiran termit na poti sredi gozda. a, pa tako ležerna. avtoakumulacijska poguba, napovedana katastrofa, perpetuum mobile razdejanja, zamaskirana v nek lep obraz, ki je zares tako iznakažen kot njegova nosilka, predatorsko prežoča sredi dogajanja, muka za gravitirajoče, muka za fizike in biologe, trepet za bodoče zaljubljene in odrešitev za naveličane radosti.

ebola z daljšo inkubacijsko dobo.