Category Archive: essays

“BECAUSE THE NEIGHBOURS CALL THE CITY ON OUR HOUSE OF MADE-UP FAMILY”: Minority Poetry as an Acousmatic Machine in Relation to Ordinary Speech

And then what?: The future of lesbianism (European Lesbian Conference, October 2017, Vienna)

The following text is a transcript of a presentation at the European Lesbian Conference, which was held in Vienna in October 2017. The presentation was a part of the session Lesbian imagination: production, publication and sharing of lesbian culture, which hosted Hilary McCollum, Karin Rick, Nataša Velikonja, Nina Dragičević, Renate Klein and Susan Hawthorne.


And then what?: The future of lesbianism

Imagine the European lesbian community a hundred years from now. It’s the 22nd Century. All the activist work has paid off: the hegemonic society had finally given up and granted the homosexuals equal rights, the homosexual people from Chechnya are now safe – that is, they’ve been given permanent asylums abroad -, not one lesbian is beaten up in the middle of Sarajevo, the pride parade in Rio is green with envy because now the LGBT people in Macedonia, Montenegro and Albania are hosting the largest pride parades in history, lesbians are not only holding hands in public spaces, they now all have the right to get married, to adopt each other’s children etc. Lesbian lives are finally decent lives.

So, a hundred years from now, after all has been said and done, after we have achieved what we strived for … then what? What will remain of us, the lesbians, those eternal nomads, refugees, as Monique Wittig puts it? Will the lesbian remain at all? What will she be remembered of? She will be said to had fought many battles, she had struggled both with the outer world as well as her own sisters, but what will remain of her after her explicit political efforts are no longer needed?


Because in our struggles, we have failed to put sufficient emphasis on forming, strengthening, expanding, sharing, documenting, archiving our cultural, artistic, intellectual achievements. We have failed to preserve our common lesbian culture. And I suggest that our culture  and arts are precisely what might assure us with our future.

In its most basic interpretation, art can be understood as space which is not this space. It is everywhere but here. It is the opposite of this and here, and therefore, it is the opposite of life as we know it. But, who is we who claim to know this life?

Throughout the history, lesbians were a taboo; in Europe, for example, in the 19th Century, after biopolitics really kicked in, lesbianism was not even criminalized – in society, it was simply non-existent. One might remember Queen Victoria, a kind of a supreme ruler of a certain era, who claimed that there was no such thing as lesbianism. In Yugoslavia, homosexuality was criminalized, but there was not even a word about lesbiansim. How did the lesbians reply to that? How do we even know about them from that time? We know of them because: They. Created. Art. They were poets, novelists, painters, composers. By making art, they articulated their desires, they formed their specific vocabularies, they discussed their lives and wrote, painted, sang about them extensively, and on the way, they connected, started creating lesbian scenes, spaces, bars, clubs, publishing houses, bookstores, libraries, galleries, concerts, albums, music festivals … Creating art was a way of not only articulating their lesbian desires and identities, and not only forming utopias as ideas of an alternative, but actual alternatives, utopistics, as Wallerstein would call them. The real utopias, the alternative realities which are not only historically possible, but are also better from the current realities. They created what in the material realities was non-existent.

In that sense, it is the lesbian art which assures us with both historical and current presence of lesbianism, as well as its future. And a century later, here we will be. Or will we? In rather successful projects, also known as necro-capitalism and hyper-digitalisation, and through a new cycle of traditionalisation of society as well as anti-identity or queer politics of the late 20th Century, the lesbian is disappearing. After all, look at us here, we came to a lesbian conference, but somewhere on the way, lesbian was equipped with an asterisk; when did that happen, and why? Why were we mostly asked about our gender when applying to this european lesbian conference, a conference on sexual difference? There is a name for what is happening both out and inside this large lesbian community. It is called the disappearance of lesbianism. Or, as Bonnie M. Morris says, the disappearance of L. The L is being extinguished.

Let us not be fooled: the process mentioned can not be stopped easily. If it can be stopped at all. Therefore, the question that remains is, again: what will be left of us? Or, put in another way, what is the future of lesbianism? Is there a future of and for lesbians?

Perhaps. But it requires serious work. It demands us to go back to our roots, to the strategies that got us where we are now, or, as a lesbian singer from the 80s Judy Reagan said when she was singing about butch and femme lesbians: remember who pointed the way. With each new generation, the knowledge about lesbian histories is further away. Disinterest in knowledge is a rather common phenomenon of current times, but it is not some historical amnesia, it is simply anti-intellectualism, hatred towards knowing. It is our responsibility to preserve our histories. In the European context we have an insanely rich history (as well as presence) of lesbian arts. Nataša here just presented the first anthology of contemporary European lesbian poetry. A book long overdue, but still, and precisely because of that, one of the most important books for lesbians in this area. In that sense, we do speak about our poetry, literature, about Renee Vivien and Gertrude Stein, Audre Lorde, Pat Parker, Elizabeth Bishop, Kirya Traber, etc. But, you see, we are persistently overlooking, or rather, overhearing a crucial constituent of lesbian as an identity,  subjectivity in becoming and a political body. What we don’t speak about or rarely mention is our music.

Lillian Faderman wrote in Odd Girls, Twilight Lovers that “in its success in reaching large numbers of lesbians, women’s music was perhaps the most effective of all the enterprises undertaken by the lesbian-feminist community in the 1970s.” She was speaking about the North American movement, not European lesbian collectives. However, there is a rich history and presence of musicians, composers lesbians (in Europe). I suggest that we dig into precisely that history.

Why? Because sound, and therefore sound arts are in the core of both the world and the construction of lesbian spaces. As Jacques Attali said, the world is to be listened at. Sounding is unavoidable, it is what assures our presence. The sounding of lesbian, lesbian desire and lesbian identity is presence of lesbian. And on the other hand, it is important to learn about, preserve and create our sound arts, because music has an incredible power to speak of the unspeakable. Even more, it emerges in the midst of socialisation. It is literally between the two, who together are lesbians. It is through being with lesbian that makes a lesbian; it is the need for socialisation which is the initial lever for a lesbian movement. In that sense, I propose the lesbian socialisation to be observed as a specific music, a constant sounding of that which is indescribable in conventional terms. It is through sounding that lesbian becomes a political force. In that sense, for example, Pride parades are not a march of bodies, but a force of loudness, declaration of existence by sounding existence. Resistance is more than anything audible. That means that, added to the rich history of literature and other arts as well as their authors that are being discovered, analyzed, published and archived in Europe, we must urgently do the same with music. Yesterday we heard a wonderful performance of Ethel Smyth’s music in production of Attilia Kiyoko Cernitori and Angelika Silberbauer. But Ethel Smyth is just one of many composers lesbians in Europe. Even more, our lives are not a repetition of history. Among us there are incredible lesbian artists which we have never heard of, because despite the easiness of connecting online, our artistic works are lost in the endless pool called the Internet. And in Europe, our communities are, of course, quite dispersed. The importance of our history and our present and the need for connecting, which is also in the core of this conference, are then the reason for what I am about to propose:

In Ljubljana, at ŠKUC Association, we are developing a digital archives, streaming, publishing and event organising platform that would (and will) connect lesbian artists – starting in Europe, but with no real geographical limitations. I present to you the Lesbian Arts Platform

With the Lesbian Arts Platform we aim to map the unheard and the unseen and the unread, to document lesbian artists and their works, to make unheard heard, unseen seen, unread read, and to offer a domicile to lesbian artists. This means, first, creating a digital encyclopedia of lesbian artists, collecting archives all over Europe, researching the educational curriculum, analyzing it and making a public statement on the representation of lesbian artists in our history books, making an action plan for changing the situation, which is, quite frankly, terrible. Second, it means forming a lesbian arts journal and a publishing space for books and music. Third, it means organising an annual symposium on lesbian arts as well as regular events across Europe, enabling live-streaming, for every lesbian should have access to her culture. And fourth, we are planning the first lesbian residency for lesbian artists in Europe.

We are looking for partners in this complex project. My time is up, but I can discuss the details with all who are interested later.

Nina Dragičević

ljubi me brzo

ID18 – TEORETSKA/DECEMBER 2016 (Paraliterarno društvo I.D.I.O.T.)



ljubi me brzo

življenje je dolgo mi pravi, ko pride življenje je kratko mi pravi, ko odhajam, kdaj če ne zdaj me roti in kdo če ne mi jo bodrijo sestre megajre, normalizacija nestrpnosti je triumfirala še v zadnjem zatočišču ljubezni je namenila javni oder, prosti trg sentimenta jo ropa časa, ki ni njen, doma, ki ni njen, ljubljene, ki ni njena pohitritev se naseli v delovanje ljubimke, ki se ji je malo prej končalo razmerje je bilo morda zadnje nikdar zadnje nikakor edino ne vendar poraza potenciala je bilo mnogo ljubezni se je zdelo, da bo trajala, če bo vložila veliko truda malce časa, ne nazadnje se moramo le spoznati, le sporazumeti, le razumeti nič zahtevnega, običajno zbliževanje je pokazalo, da blagostanje, ki ga nova ljubezen obljublja, ni realiziralo ideje o romantičnem, pravzaprav o kakršnemkoli sentimentu ni mogoče govoriti, neustavljiva akcelerirana mašina, ki se je internalizirala, je ustvarila nenasitno ljubimko, venomer lačno potrošnico ideje o sentimentu, opravilnostno maratonko, ki ima svoj sentiment v koledarju svoje sestanke, pardon, zmenke strastno beleži presto pozablja dolžnost do ljubimke je misliti ljubimko v prisotnosti, da do nje ne bi bila venomer odsotna, da ljubimka ne bi bila venomer odsotna je njena edina želja, je njen življenjski projekt raziskovalcev zvočnih tehnologij so koncerti na daljavo, preko spleta bi izvajali koncerte zagode čas za podatke sem in tja čez oblo je dovolj zgolj nekaj stotink, da sicer izvežbani muzičisti zvenijo kot grupa ignorantskih solistov, samozavestnih in prepričanih v svoj prav morajo delovati kot kolektiv ni natanko to, se sprašujem, grupa solistov bodisi tam bodisi tam ali nekje drugje v času, ko sistemske silnice ne popuščajo pri razdiranju vezi in nič v trajanje je vprašanje, kako ju povezati na daljavo na brzino, sliši skupaj je napačno vprašanje, ki bi si ga morali zastavljati ali je mogoče govoriti o tehnološkem napredku hitrosti v službi umetnosti oziroma umetnosti v službi hitrosti oziroma kaj je konstrukt sodelovanja oziroma kaj, če sploh kaj, ima to z umetnostjo, ki je arti, natanko, artios, pripraviti, ars, združiti natančno, ki za natančno pripravo potrebuje čas, skratka, mar ni vprašanje, ki bi moralo nadomestiti to hitenje k ustvarjanju dogodkov, ki so tehnološki spektakel, v bistvu, zakaj sta umetnika narazen ju ločuje tehnokapitalistični ideal možnega, kar je bilo nepredstavljivo, naj se zgodi, dogaja se nepredstavljivo drvi v službo umetnice obrtnice estetike profesionalizirane duhovnosti se ne zaveda ljubimka si natanko zato ne zna odgovoriti, kako naj te ujamem, se sprašuješ, kako naj te objamem, se sprašujem, dohitim, nočem prehiteti le ugonobiti kričiš za njo se spotikaš in sopihaš, moleduješ za pomoč se stradaš, da bi lažja lažje dohitela hiraš in hitiš in vztrajno fabriciraš podobo lastnega izginotja, ki se bo zagotovo zgodilo, če se ne bo vdala (čému?) ljubimka ne ujameš prezira kar lovi te cinično vadiš za dolge proge da bi ubežala prejšnji je naslednja fantazija postajanja, imperativ dvojine, delna zmaga v posedovanju razmerja in pozicije v razmerju in pozicije z razmerjem v družbi ideja o subjektivizaciji, ki je v kaotičnosti akceleracije od vsega začetka ogrožena poteka v razmerah avtomatizma služi zgolj kopičenju in tvori prosto pot pospeševanju še v spektru informacij jih golta ne more ničesar zadovoljiti ceremonijam družbenosti, reprezentaciji relacijskosti, ideji o zvezi praviš približevanje, počasno približevanje ji praviš, nato hitro znoriš, povsem se ti zblazni, mečeš se na zobe puliš strune v totalni osamljenosti in totalnem strahu pred stikom ves čas nesrečna si ves čas tik pred srečo nevrotična sopihaš proti sreči in včasih se ti celo zazdi se hitro več ne zdi tvoja želja ostane nerealizirana ljubimka si vedno znova poražena v razmerah kompetitivnosti vsak poraz tretirajo za psihopatologijo zalivaš si akcelerirana na tempo misli ne boš dosegla zdaj enaka občutja doživlja tudi v svojem prostem času je vse prej kot prosta pot kronanju absolutne monarhinje draž je pomilostitev čez rob pripeljane prepeljane v tebi nekaj še ni debiliziralo tebi se nikada žurilo nije / a ja baksuz, baš u jesen se zaljubih / ali nije važno, ja evo kličem / jer rekoše mi / iza svakog nestanka rođenje niče zopet posežeš jezik mrmljajoče mrmrajoče kode v odsotnosti zamujaš akceleracijo skulpturiranja besed loviš bezljaš za njimi skrbiš za kondicijo se vadiš za dan, ko boš ljubljena odsotnost ljubljene in potencialne ljubljene spravlja v nemogoč položaj dezorientirana opazuješ kaj pišem gledaš kam gledam sestopiš s stolpa boginja v noši se nosiš pokončno končno pristopiš zastreš realnost varuješ si misliš ne glej tja ne piši tega ne počni kaj z mano bodi zdaj obremenjeno bodi neobremenjeno reci da me ljubiš lahko le prekerno rečeš izhlapiš, kar praviš je suha para resignirane hipofize, antidiuretik sentimenta ljubimki današnjega časa včasih pride, da ne zdrži več občutka anksioznosti, strahu, da ljubljene morda ne bo dočakala (da, torej, ne bo ljubljena), afekt, silovit neobvladljiv (neobvladan?) izbruh strahu v amplificirani izrazni jakosti te pomiri, praviš, da si zgolj padla ljubimka padla borka v lokalu stanovanjske četrti vrtijo we are warriors, v časopisu je velik naslov glasbeniki, ki znajo tudi streljati je osrednja tema kulturne redakcije tistega dne moški pri mizi streljaj stran drugim moškim govori, da bo vse pobil za dobro jutro bo vse pošical, tudi tega goloba tam, ko bi le bili trije in potem bi bam bam bam jih bo res in morda je tudi glasbenik, ki zna tudi streljati, vse se dogaja hkrati bam bam bam na kulinaričnem portalu pišejo, da ena ura poslušanja glasbe zmanjša kronične bolečine poslušamo we are warriors in tip bo zdaj zdaj postrelil vse lase si bo spulil izpulil bo zmanjšal kronično bolečino žrtve morajo biti majhne sankcije za večji smisel uniči mehanizem z mehanizmom onkološke taktike nad izžeta krotka telesa kapitalističnih silnic bi uničila kapitalistične silnice bom zdržala, se sprašujem, bo rešena dvomim ne bo truplo gnojilo opustošeno opustošene prsti, iz katere bodo zopet rasli sveži sadeži malce drugače bodo gensko mumificirani tako ali drugače pojesti svoje, žrtvovalni žrtveni kanibalizem, svoboda izražanja kot kanalizator besa, nadrealistične tehnike, izraziti vse in takoj bam bam bam in ho ho ho reverberira hrup je moderen je hitenje je uprizoritev akceleracije aproksimacije ljubimke na begu ljubimke na preži glasbeniki, ki znajo streljati, zjutraj telovadijo so v fizični kondiciji, pravijo, ustvarjati brez vzdržljivega, vitalnega, zdravega telesa ni mogoče, pravijo, mar res, si mislim, recite to freddyju freddieju mercuryju, thomasu bernhardu, ethel smyth, jane austen, komu v svoji bližini v trubarjevi hiši literature po novem potekajo pogovorjevalnice in vabijo vse, ki jih zanima raziskovanje kvalitetnega pogovarjanja, brez mobitela v roki in s pozornimi sogovorniki in jih zanima, a jih skrbi ideja o pogovarjanju, potolažijo jih in rečejo če še tega niste počeli, ne skrbite, pravijo, vsak zmore, ali res vsak zmore, se sprašujem na pogovorjevalnicah se je pojavil pomislek, menda teorije pravijo, da je sedem ljudi največ, kar jih pogovor zmore, drugi pa so ugovarjali, da jih je lahko tudi trinajst, jaz pravim, da nič, kajti čemu, se sprašujem, čemu se sprašujem, ali je mogoče sporazumeti se razumeti se poskušati, se sprašujem je spremenilo vse in če se je zgodilo več sprememb, pol tisočletja akceleriranega dohitevanja misli je ustvarilo sodobne oblike zaposlitve, ki spodbujajo k individualnemu delu, ki niti ni več delo je serija projektov bliskovite vojne kompetitivne razmere spreminjajo vrednote delovanja glede na pomembnost zmage, razmere, torej, ki silijo k podaljševanju delovnika v celodnevnik in nočnik, skratka, ko je delo ves čas, saj je vedno nekje nekdo, ki zdrži še minuto dlje si pomaga z aplikacijami in gedžeti komunicira v binarnem jeziku jim izreka ukaze pa bodisi ubogajo bodisi zmrznejo, nakar zletijo v steno se odbijejo, popravijo, spremenijo se ne popravijo so serijski obstajajo v replikah so zamenljivi in vsak čas bo izšla nova, izboljšana, spremenjena bo gotovo manjkrat zmrznila, najprej bo večkrat zmrznila, a to so zgolj bugi so popravljivi, jo bodo že približali svoji želji, hotenju, ne nazadnje potrebam, ko torej komunikacija poteka z napravo, v katero se je investiralo, da ne bi zmrznila bi ubogala ukaz je aplikacija ali gedžet življenjska sopotnica, oblikovalsko dovršena in ubogljiva priležnica deležna dotika mnogo dotikov po krhki površini, nežnih drsov prstnih odtisov bližine telesa vonja žepa estetskih prask, skrbno čuvana v ovitku dragocena tako majhna mošnja znanja, bogastvo in svoboda stika ona je pot do oblaka, ko torej komunikacija poteka v enormnem oblaku ne pušča ne popušča se širi v neskončnost se dopolnjuje in povezuje znanja in tudi ljudi ponoči ali podnevi vanj deponirajo, širijo spoznavno polje dovajajo znanje odpirajo svobodno pot k prihodnosti (kateri?) hitro in v nekaj tednih do novega jezika, povsem brezplačno, le za telefonsko, telefonsko pa bi tako ali tako končno rada komu dala, ko se tako pošilja izsledke ugotovitve znanje in mnenja v prostran kondenz suhe pare visokega pritiska relevance bodo zanimive že komu (komu?) brez previdnosti je mogoče poslati tudi denar mi ne rabite zaupati, da si pošiljava denar, pravijo, tako enostavno je to, zamahnejo, ko tako delo poteka ves čas in so sodelavci vsi se bodo znašli na naslednjem pitchu, prezentirali in ugotavljali, kako usklajujejo različne plasti življenja, katere različne plasti, se sprašujem ne bodo odgovorili po prezentaciji svoje izvrstno domišljene ideje o ideji o prihodnosti bodo hipoma pisali svojim bližnjim, katerim bližnjim, se sprašujem bodo poslali dvignjen palec ali spuščen palec morituri te salutant nasmeški kataklizme v gladiatorski areni bodo sodbo pisali sami sebi imperij si bodo rekli si bodo mislili kratek čas bodo drveli k naslednjemu roku, ki je včeraj je, kar je, naj bo le asap, pa še to, da ne pozabim, hočem reči, fyi i <3 u p m mora iti brb ali pa tudi ne nazadnje bo treba spočiti od sporočil od anksiomatskih dražljajev, I never sleep / I never sleep / I never sleep / I never sleep / I never sleep dovolj bo nekaj treba storiti, nekaj pojesti, vsaj spiti, glu glu glu daj še bam bam bam na suho sveže in pet na dan surovo, kot je vaš slovenski trgovec, nemlečni ne mlečni, vzrejeni v sloveniji intolerantni prav res so intolerantni dobijo lišaje v želodcu peče v prsih tišči plitko dihajo pred prekletimi kadilci bežijo in toksični izpuhi rinejo na primestne griče skupaj že petindvajset let na hitro skočijo gor in se valijo dol oblačila v avtomobilih, će če avtomobilov nimajo imajo kolesa, če koles nimajo težko hodijo, kajti kolena, hodijo na terapije, ki so pitch dobili drugi hodijo na zavod romajo dolžnosti opravljajo ne preizprašujejo nanesene tegobe vsiljena pravila, oni pa tako nemočni konec dneva lazijo proti domu urno lazijo lahkih nog težkih glav hitrih korakov na prostem pa oblak raste oluja se pričenja vsak teden znova je čutiti še eno zadnjo noč zapiha v zrak ti uhaja v dom, ki ni tvoja komora prepolna oglatosti rada govoriš o mehkobi od daleč jih orisuješ ponosno jih imenuješ in naštevaš in vendar ne veš, kaj ima mir pred novo zadnjo nočjo se boš znova zaprla sesuta od dopisovanja, tkanja imaginarija ne preneseš te preklete družbenosti se ogibaš, horizontiraš, spala bi, samo malo bi počivala, ne bi mislila niti ko ne bi mislila veš, kaj sledi zunaj oluja dol pritiska gor ne vzdrži, priprto okno popušča, ne zdržiš lastne sobe, ki ni tvoja ne zdrži vremena, pred katerim si nemočna bi samo malo spala, toda veš, kaj sledi slutiš prihodnost in še kar drviš, četudi veš, pravim vam, jasno veš, da začetki nimajo konca, sunki odmevajo nadaljevanje začetkov začenjanje začetkov trajanja brnijo posmeh, ker vedo več, kjer jih čaka delo, ne delo, ideja o delu, potencialna priložnost, potencial potenciala, fiktivno stremljenje iz praznine v prazno se ne neha biosfera propada zaradi gomile privatnih interesov, ki želijo menjalne vrednosti razkosati na koščke konec dneva zakaj le dan čemu ves dan, kaj zdaj kam zdaj koga h komu nikogar ni kam poklicati se potožiti se polegniti se umestiti se spočiti se ne more ne moreš zaspati želiš zaspati moraš spati zapreš oči bam bam bam panika na tebi poseda jo mrazi se poti vodijo nobene poti ti nihče ne briše solz na noge se postavi in vstane po vodo pije glu glu glu odloži se vrne se poleže (h komu?) odločno zravnano vestno prekriješ izrabljenih odtisov mrtvaški prt namestiš nameniš prekiniti čas ne preneseš nespečnosti, izgubljeni čas je, slej ko prej bom obnemogla, prepozno bo, to veš, nočeš se znova roditi kasneje v strahu, da nikoli več ne bom zaspala in se zatorej tudi ponovno rodila ne more in moram sta si preblizu je miopična ulica, predaleč je ljubljena se izčrpava, da bi zaspala, izraža se v konvencijah, ki so zgolj še podrejanje komunikacijam vsakodnevnih stikov, uzakonjenim v obliki psihiatričnih definicij normalnega obnašanja v sodobnih neodarvinističnih razmerah moram biti močnejša si ponavljaš mene ljubijo razglašaš obilice ljubezni sem deležna zatrjuješ preveč ljubezni opisuješ, ko zunaj otrpla od mraza vstopa pokončno prisedeš in postajaš samozavestna, hubris uprizarjaš lastno zavest rožnatih vek mežikaš ljubljeni krvavih zrkel, izsušenih ustnic namakaš v vazelin se prepojiš z mastjo se braniš z nasmehom ubijaš iz intersekcij pricurlja na površje pastelna gostota izrazna zmota je bil ta vstop, kajti morala boš od tu nihče krši temeljne zakonitosti kopičenja konzumiranja gospodarnosti samoobnove ne zmoreš utrujena postajati sama odhajati v posteljo vabiš bivše znanke pridejo večkrat stresiraš multipla prihajanja domov te je groza dočakati jutro hitro zaspati čim prej vstati v nov dan novo rojstvo bolje bo le treba zaspati oči zopet mrazi zopet pot nikamor ne vodi me vendar hodi v velikih korakih pogumno samozavestno korakaš v stasis je smrt se s težavo vleže uleže in ne moreš zaspati ni udobno žuli, vkleščena ukleščena trtica je tvoj edini vrh, ki se ni upognil in zopet val panike, recimo, da medicinsko sestro prosim za tri kozarca penine, ne bi mi ga dala, slabo postavljen svet je kje kdo s kom ne spim, vročina teče in žeja srka in pravkar je pila panika na njej poseda pije s tabo vpije pije vpija te srka te duši je nevzdržno mora ven, moraš med ljudi, doma, ki ni pri tebi ne obstaja realnost časa si zamenjala za javnost časa mora izstopiti iz neobstoja v stike, poskrbeti zase pristopiti skrbiš da bi zate kdo skrbel moraš urgentno cirkulirati srečevati fragmente fragmentirane mreže prepoznavati priložnosti akumulirati ne alocirati se pomenkovati kratke misli udarne novosti prevzamejo šokirajo ljubimko absurd oživi v strahu pred pretresom, ki ga potrebuješ problematiko, da bi se postavila nad njo brezdanja samota norosti kaže težnjo h kolektivizaciji, ki priklicuje blodnjo v življenje mreže ohlapnih stikov koncev nitk priviligiranih privilegiranih regeneracije hitre celitve ran odprtih ran hitijo plesti mreže in kratke zgodbe lovijo roke nemirnih nog težkih glav odkimavajo, preletavajo in si pomagajo, pišejo črtice oblikujejo na mizah, na katerih pišejo črtice, jojmene, jojmene, zamudila bom, zamudila bom po eni poti venomer isti preverjeni preverjenem strateški mimetiki tretja odpade, tretja je utopična, ni možna je ne vidijo, v preletu motnih podob in hipnih ekstaz pit stopih in ravneh nepremagljive igre pokončanja pozabljajo, ne pozabljajo, niti pomislijo ne, da internalizirana pričakovanja družbe vzdržljivih zmagovalnih gibčnih neupogljivih posameznic monumentalnih drž trpkih frisov entuziastičnih prihodov nešteto ponovitev nenehnih vaj v samonadzoru krotkih teles se povezuje uredniška skupščina latentnega novičarstva, celostnih zgodb brez začetka predefiniranega konca se radosti konzumira presto površno interesno perspektivo biti ljubljena raztrga na besedne zveze zdrobi v zloge sestavi nadrealistične konstrukte znakov v skupni sferi prednastavljenih pomenov na isti valovni se gotovo sporazume morajo sklepati in zvočiti ohlapno stati v časovnici novosti enega dne reči karkoli, predvsem karkoli je v komunikacijski ekonomiji valuta informacija vse manj loči resnice od laži spoznavati (kaj? koga?) se umestiti v sceno, bivati na sceni, dihati sceno, obiskovati dogodke, malo živeti (veliko ne živeti?), videti, kdo je kaj tam, ustvarjati dogodke, o, ko bi le kdo bil tam, domisliti dogodke, mnogo dogodkov, za kulturo gre, ljudje božji, za kulturo gredo na tablete na platformah za dogodke zainteresirani, podporni niso odporni na virus, za katerega ni zdravila, bi lahko bil sama smrt bliža gladina se viša zaliva misli ustrahovanih dušečih dušečih se potapljajočih utapljajočih se v gladini izginem pod morjem se bliža dno strašljivo in zadušljivo brez odseva se spomnim padem vsakič umrem na tleh, na tleh na dnu morja si želiš počitek obljubljaš zasluženo odpoveš, kar napoveš blokiraš trajanje začenjaš znova in znova kompetitivna antagonistka zdraviš strah z ustrahovanjem na dnu z močmi na koncu s potrpljenjem praviš, da greš na prozac odplakne tvoje skrbi prenašaš pogumno trogaš ven greš ven bo šla in hodila in nemudoma vstane in takoj gre dol pristaneš na tleh in hodiš po tleh se plaziš se paziš se ustaviš se ne na tleh so vsi pristali so ostali so vstali in hodili dol na kolena, pardon, na tla so hodili in pristajali, da bi kjer so vsi na tleh se skupaj vsedli usedli si pravili dobro so, fino jim je še kam za iti stopiti se z vsemi se počutiti skupaj tako dobro tako kratko tako sladko si govorijo o življenjih, imitacijah življenja govorijo življenja, ki jih živijo drugi jih govorijo snemajo posnemajo snemalniki, ki ne morejo spati si pravijo, kaj je bilo, kar šokantno je bilo in ne moreš verjeti a verjemi mi, da je tako bilo pravijo realno je, preveč je realno, da ne bi bilo realno in prav mogoča je ta igra predvajanj in pavz in prostorskih snemanj posnemanj reprodukcij in dokazov so nabrali so zabeležili in zdaj ponavljajo, prirejajo, neskončno remiksersko tekmovanje je ne v vzorčenju celote, fragmentiranju motečega kaosa je novo in je avtorsko obeležujejo tla, po katerih izmenično tacajo ljubimke in ležijo padle ljubimke se opotekajo, ne prestopijo, stopajo, vse se dogaja hkrati panika, preobsežen horizont dražljajev, ki vstopajo v ljubimko je preobsežen je ves v disintegriranem dezintegriranem virtualnem prostoru je ves, v hitrosti misli je več, kot si misliš je izpostavljenost nedosegljivi hitrosti procesiranja informacij, ki ne prenehajo vstopati v percepcijski okvir je prisila v norosti hitrosti nestrpnosti ne gre za individualno psihopatologijo, temveč bolj za individualno manifestacijo družbene psihopatologije, univerzalizirana nestrpnost v obeh pomenih ne gre kriviti ljubimke, ker želi preživeti, ker imitira mimikrira, da bi postala preživela nikakor ne gre kriviti, ker je nesrečna, še kako gre strahovati, ker participira, opustoša zaostruje betonira jezik na jezik terorja in zahtev, kardinalsko retoriko, ki odgovarja zgolj sistemu njej svete sprejetosti, sprejemljivosti, reprezentacije javne všečnosti ni moč najti v postelji se beleži se predvaja, zdaj pa si predstavljaj škodo, ki lahko nastane in je nastala, ko sta snemanje in predvajanje strokovno izvedena na način, da deležni ne vedo, kaj se dogaja, četudi so lahko občutek in navidezne senzorične impresije natančno manipulirane in nadzorovane vstaje in demonstracije, na shodu, ki je posedanje pa še mnogo takšnih skupaj hodiš ena mimo druge brez pozdrava prispe veselje, koga, se sprašujem radost od kod, se sprašujem je kdo je kaj je dolgo obdobje niča zablešči zavzdihne skoraj se izmakne poku je več je ni še se bo prikazala hitro za njo hitro vanjo samo k njej gre grem, ko bi le, si mislim, hlipa hlapi hitreje preden odide izgine šelest odhajanj, opreznih stopicljajev se pogrezajo in tiho stopajo in tiho, tiho se plazimo za njimi / gledamo jih in se smehljamo in padajo in skrbno preštevajo kovančke zbirajo z žetončki razpolagajo z vsemi razpolagajo niti malo se ne ozirajo niti za trenutek ne podvomijo dokler ni treba domov je najtežje je zapreti vrata podreti barikade vsi so proti vsem, medosebni odnosi se gradijo na opreznosti, dvomu in projekcijah družbene hipohondrije, konstelacije se spreminjajo hitreje kot formirajo, obstaja nevarnost, da bo njena simpatija mlada ženska, ki bo v baru govorila o svoji novi prasici, ki ta čas hodi mimo nje teče beli zajec rožnatih oči uperjenih v prihodnost je monofonična je prezgodaj za pogrom je preveč faking glasno in preveč faking hitro se moraš znajti, nekoga moraš najti, moraš imeti rad, koga, se sprašujem, koga imeti rad, kaj v kom imajo radi, govorijo o otroštvu so jih imeli radi in oni so imeli radi, narcisi govorijo o starših, ki so jih mutilirali, a jih imajo radi in dobri so bili malce strogi malce intruzivni in vendar skrbni, zdaj pa led mraz neskončen hlad skrb zase samo skrb samooskrba samo zase skrba, trpeča entiteta enic in ničel živi iz dneva v dan, vsak dan znova, vsakič na novo rojena, večni infant, embrio v nastajanju in vsak čas bodo prepovedali splave, več jih bo, ne bodo preizpraševali, kako so nastali, hvaležni bodo za možnosti biti, to je, postajati in biti ob drugih, mnogih drugih,več jih bo in priložnosti bo več, med njimi bo menda le kdo, ki bo imel rad se bo zdelo, srečevali se bosta in si izmenjali številke ali profile, pa saj to smo vendar čakali ves čas, da bi številke in profilke dali, nato si bosta pisali preko mreže relacij bosta flirtali in so delovali v mrežah v razmerjih prehajali, ljubimka današnjega časa venomer prehaja med mrežami, ne more pripadati, ni teles, ki bi se jim približala, podobe so, ki se jih ne dotikaš, da ne izveš, da jih ni počitka, tvoje mesto počitka ni postlano, tvojega vonja ni v njem, z medmetnimi izrazi je izhlapel, izginil v ozon, kar poskuša v prostor vstopiti kot artikulirana misel se izvrši v medmetu mora nadvladati medmete, mora se izraziti, moraš se izpostaviti ne smejo te videti moraš se izreči, moraš zakričati, zato kričiš in obupuješ, zdiraš se (kam?) plitko dihaš in globoko nasedaš penetraciji erinijskih spodbud nasedaš ideji hubristične pokončnosti deklariraš in zahtevaš pojdi in bodi srečna, toda ne pozabi (dobro ti veš) koga zapuščaš vklenjeno v ljubezen je ljubezenska kataklizma uperjena v odsotno ljubljeno je ljubimkino maščevanje predatorskim silam življenja drvečim gorjačam lovk vraščene glave udrihajočim zapovedim destruktivnih mehanizmom mehanizmov se upira natanko z njimi hiti v prihodnost od katere bežiš loviš ljubljeno naj te reši pred bogom begaš hrup je moderen hitenje je moderno povezovanje zvokov brez suspenzivnih pavziranj, vzdržljivost šteje, dekodirane resonance brez teles, na katerih bi počivale ne počivajo ni počitka ni panike ring ring in biiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiip svoj tinitus zdraviš s hrupom odideš izhlapiš v noči tekom fantastičnega bobnenja basov in podbasov in pod pasom samo povezovanje znakov in drugih rezkob dogajanja je hrup je glasba, ki ni glasba je hrup je moderen, napačno spoznanje, kajti hrup, ko je splošen in vseprisoten je ni več modernističen in nikakor ni avantgarden, reakcionaren je in brezzvezna glorifikacija praznine, ki je življenje, ki kriči na smrt se bojiš, zato kričiš, nato se vlada in menda tudi podložno strinja z deklarativno obsodbo fizičnega nasilje nasilja nad otrociotroki, fizično, samo fizično ne velja več mlatiti ljudi, pošljite jim vendar sporočilo, gorjače so preteklost, zamenjal jih je klicaj, recite kaj, pogovarjajte se ali pa kričite v glasnem svetu je dopuščeno, pošljite elektronsko sporočilo, pošljite jih vendar kam, recite jim, naj odjebejo, nato ne buljite frapirani kot ledeni stebrički nad roštiljem se ne sprašujte, kam so vsi odšli v begu od praznine posiljene in noseče sodobnih sprinterskih zvočniških spak v sodobnih sprinterskih copatih mislijo, da so pred časom, a tako zaostajajo in tako plesni v zaostajanju si ne upa priznati, da je plehka reprodukcija preteklosti, ki je ni osrečila, nikdar jim ni bilo bolje, koga briga, saj jim tudi ne bo, ne upa si pruznatipriznati, da je plehka in je reprodukcija in je preteklost, premazana s patino časa, dragocen artefakt, le kaj je dragocenega na plasteh otrdelega prahu, se sprašujem, kaj te nihče ni očistil, dust to dust, daj kar daš, tako kriči, prav tuliš nanjo, odsotno ljubimko slišiš sebe veš, ona je samodeklarirano življenje, ki kričiš nanjo, drugo, ki je v nenehnem odhajanju bi bilo nevarno ugotoviti, da je že odšla (kam le?) ljubimka današnjega se v sunkih deklariraš za živo neprestano govoriš, to je, brniš in grmiš medmete, protojezik svojega časa in vseh brezizhodne nesreče nisi zagrešila sama, vsiljena je bila ljubimka današnjega časa kričiš na smrt, da bi preživela, govoriti ne znaš, o sebi ne zmoreš, utrujena postajati želiš stati ne želiš lebdeti v intenziteti praznine si postala antičutno, antiumetnost, meso ustvarja tako kot duh ustvarja jezik, ki ga iz mreže zajemaš, prebavljaš, okisaš in izpljuneš nazaj takoj posrkaš nazaj te ne more nahraniti, ves čas ješ isti obrok, ki izginja na poti iz misli je jezik postal strupen hlap se izjasni za umetnico, kajti piše, ne govori, a piše, prazna je, a piše (o čem le?) o in v mrežah tako poležavajo, na trdem lesu se žulijo potrpijo za skupno gre, pravijo skupaj tolažijo, ko tako zaseda mala grupa madelink se zlekne na palete nalaga fantazijo akceleriranega tripa v iluzijo prihodnosti izriše privlačno obljublja krajše čakalne vrste trupelsko tlakovanih koridorjih da slutiti, da prihodnost obstaja in je mogoče pobegniti iz uničujočih razmer smo si upali misliti je mogoče skrajšati dolgotrajno trpljenje odtujenosti evaporirati iz praznine pohiteti kolapsiranje na truplih zgraditi novega, nekontaminiranega, zdravega človeka žrtve morajo biti na koncu (kje je konec?) gre vendarle za plemenito kontemplacijo o prostorih svobode, o stvarniku in stvaritvi nove generacije novosti iz mrtvega kota rodi novo in sveže poseže po bitki, v kateri so možje pomrli je normalno, da se zmagovalci, potrjeni v vojni, poslužijo posilstev na zaseženem ozemlju, da bi se lahko življenje ponovno zgodilo kima ženska, moderna napredna vedeževalka konspiratorka preživetja hrani žrtve morajo biti, toda kdo so žrtve sprašujem, kaj so trupla si rišem, so jih omenjali in kdo bo hodil (po truplih) ni bilo vredno je bilo in vznemirljivo tistega dvanajstega maja, ko je v lesley stahl sedela nasproti madeleine albright, ambasadorke združenih narodov se je novinarka morda bala, da že ve, kaj bo odgovor je zato s težavo plašnih oči pogledovala malo v monitor in malo v sogovornico le nekako izjecljala vprašanje o ameriških (ekonomskih) sankcijah v iraku in rekla slišali smo, da je umrlo več kot pol milijona otrok, hočem reči, to je več, kot jih je umrlo v hirošimi, in in in, mislim, je bilo vredno tega se sprašuje in madelinka jo ves čas gleda vedno malce izpod čela se vmes še oblizne, komaj čaka, da pride do pojedine, pardon, besede, nato pride do požrtije, pardon, besede in povsem mirno povsem odločno reče, da je bila to zelo težka odločitev., toda mi, mi mislimo, da je bilo vredno tega, deklarira nujo in višji cilj, kajti preteklost, četudi polna grozljivosti, se madeleine albright ne tiče, tako zelo ji je vseeno ne pomisli madeline ni madeline je marie jana korbelová je v ameriško kraljestvo prišla iz evrope je družina pobegnila pred nacističnimi poboji, na poti v angliji se spominja in zabeleži v memoarih s ponosom zabeleži, da je prav tam doživela svoj prvi trenutek slave, kajti prav njo, prav njo so želeli v kadru filma o begunskih otrocih, celo plačana je bila je dobila rožnatega zajca in to jo je pomirilo na poti se marie jana ne spomni, kasneje izve, da se je rodila v judovski družini in takrat pravi, da je od nekdaj vedela, da je holokavst obstajal, mislim, seveda sem to razumela. le nisem vedela, da je to povezano tudi z mojo družino osebno, pravi in kontemplira dalje, da je eno, ko izveš, da si jud, nekaj povsem drugega pa je, ko izveš, da so tvoji stari starši umrli v holokavstu jo zmrazi in ne more verjeti grozotam civilizacije, nato zgodovino pozabi sedanjost mutilira prihodnost končuje vredno in v postepifanični govor madelinke je zajet celoten koncept sistema, proti kateremu se želi bojevati tudi beg od tu beg od slutenja prihodnosti, individualizem za preživetje obvezna odtujenost je vprašanje venomer isto, kaj to dela iz ljudi, ko žrtve morajo biti, jaz pa se sprašujem, ali se kdo javi, zabava mora dalje šov šov šov bam bam bam, akceleracija je kemoterapija skupek na videz nepovezanih dogodkov sproži nastanek tumorja, ki raste maligno je potrebno odstraniti in kar se da hitro telo kar se da hitro prečistiti parazitov žrtve morajo biti telo shirano, jetra smrdijo kolikor jih še je posivela povrhnjica tkiva ne sprašuje o letih, časa ne realizira ljubimka današnjega časa je majcena boginja  ujeta v zapor, ogromen zapor, velik kot sto tisoč katedral, nikoli več nič drugega, od zdaj naprej, in v njem, nekje, morda, prikovan, drobcen zapornik drvi po sto tisoč katedralah bega iz ulice v stanovanja mašina hitrosti misli pušča sporočila, beži, da je ne ujamejo aplikacije praznine stika še hujša grozota minuli čas prekiniti ne zna inkorporirati v sedanji čas in prihodnjega uničenja uničena meniš, da moraš pretrgati vsakršno vez preteklosti fabricirati ne sploh več omenjati izvore izvorov stanja uničenja občutka krivde malega boga je njeno postajanje nova je njena ideja o napredku, modernosti, celo avantgardnosti ne motri pridobljenega znanja (ker ga ni pridobila?), zato venomer pričenjaš, tvoj eksperiment življenja nima zgodovine biografije sebe, nevprašljiva je tvoja mizerija nujno mora biti razlog početij pri drugih natanko pri njih vztrajaš v hitrosti sprememb še ene, tako fundamentalne, ne bi zmogla spomina nimaš, fabriciraš sedanjost kdor ne pozabi svoje prve ljubezni, ne bo prepoznal svoje zadnje hipe prehitevaš nestrpna ljubimka neučakana ljubimka je intolerantna ljubimka današnjega časa je bog ne čaka, temveč narekuje in opozarja (nase), to je, korigira (bogove), to je, kaznuje vernice disciplinira in govori v nedogled govori besede povezuješ v povedi v monologe v neskončno dolge monodrame, na sodobnem odru je prostora le za eno valovanje ne ločuješ, tvoriš dolgo linijo zvokov zlogov minimalnih oscilacij prikrivaš s prekinitvami si venomer na začetku je najtežje je nezaupljivo je nemogoče razvijati prekinitve tr tr trga tako fino tako frekventno iz valovanja časa nastanejo kopice hipnih zvočnih punktuacij, nekakšen ustroj staccatta, ki ne od me va dekla ri ra kol oni zir a za pusti rete rit oria liz ira fran šize zas aja st are na čin e v nov e č ase g rmi stre la stre lja v hr up v hr upu se te slab o sliš i nadj ača te še odte ne k b o l j  n e s t r p n a l j u b i m k a d a n a š n j e g a  č a s a g l a s n o g o v o r i š t r e z l j a j e p o s l u š a š  l j u b l j e n o o dd a lj i š o d l j ubi m ka ne pr e nes e od s otn ost i  ods ot ne, odp orna je na kri ti ko ko s amo še govo ri v čas u in prosto ru pr emi slek ne obst aja pole mika ana liza d iskusija k ritika raz ume dobe sedno sebe ali pa sploh ne ve ne posluša ne ve ničesar ne ve se odbija prazno postaja praznina ne pozna odmeva horizonta odmevov odmevov zvoka nima poslušalca pogleda nima ogledalca v praznini refleksije ne govori in govori o kolapsu do kolapsa pripelje to je priteče ljubimka, ki hitiš k ljubimki hkrati bežiš, nad nama grmijo z vajeti spuščene sile življenja si resnično več ne predstavljaš, ne zmoreš motriti zamenjuješ z izživljati se trudiš hoditi nočeš teči nočeš priznati groze, ki te lovi ljubljena užitka ne preneseš se mečeš na tire bo zapeljala lokomotiva ali dve ali še je ljubimki vznemirljiv je enako erotičen je enako goreč je enako nujen je enako na voljo je enako dobeseden je enako materializiran je enako ideja je enako vsepovsod je enako vseeno je enako zgrabiti je enako grabiti je enako postajati je enako postavati je enako stati je enako ostati je enako biti je enako mlado je enako hitro je enako hitreje je enako mogoče je enako upanje je enako prihodnost je nujno hitreje je enako več je nujno krat je enako večkrat je nujno vsakič je nujno vsakič je lahko je treba demolirati je treba je nujno je treba orati je enako saditi je nujno vzcveteti je bojno polje je neplodovito, rotirajoči kol(er)aboranti so enako plitva pljuča so podaljški prav takšnih grl je enako stisnjene ustnice je enako popokale je nujno padle borke padle ljubimke govorijo šele, ko jih zapuščajo, ogovarjajo, ko je ljubimka odsotna ima druge skrbi internalizirana mašina je ustvarila nenasitno ljubimko, ki je venomer nesrečna, venomer tik pred srečo in včasih se ji celo zazdi, a nato se ji več nima besed, beseda resnično nima pomena, pomen se je izničil razlike zato ne loči več med korporacijsko dikcijo, reče posel misli ljubezen, mar si se profesionalizirala, se sprašujem, poobrtničila kot umetnost vstopila v službo dvora dobi podložna ambiciozna pod piše po godbe zaveže gospodarnemu ravnanju učinkoviti produkciji dolgoročnosti zamenljivosti na potovanju kreacije posla dislocirani ljubimki brez dnevnic na lastne stroške posel izspeljati prezentacijo ideje zadostiti deležnikom konglomerata ljubezenskega stika v manufakturi zvezi in sestankom ocene rizičnosti predvideti domisliti fantazirati prihodnost nima časa izbirati reče in reče karkoli ji pride na misel pošastna pametna necivilizirana nežna hitrost misli hitrejša od drugih misli prehiteva druge misli svoje si misliš radikalnosti in katatonije maštaš ekstremne antiniansirane distopije si predvajaš predogled ti kaže teror, ki jo ljubim je fragment estetike, ki ga razberem v kaosu, umetnica, ki je v jedru želje ni zgolj še, temveč tudi zdaj se ti včasih zgodi, da ne zdržiš občutka anksioznosti od ideje o zapuščenosti, panike, da ljubljene ne boš dočakala, da, torej, ne boš ljubljena kreiraš afekt se ti pač zgodi neobvladljiv (neobvladan?) izbruh strahu v amplificirani izrazni jakosti, nato se pomiriš in se pojasniš, praviš, da si zgolj padla ljubimka, se hitro regeneriraš, kajti življenje je kratko, mi praviš res je kratko je hitro in lahko daljše je še hitreje malo časa je toliko za preslišati pojdimo / marširanje, bremena, puščave, dolgočasje, jeza vzklika in pozivaš, govoriš o kolektivnem delovanju, dialogu, komunikaciji med ljubimkami, ki niso povezane so vsaka zase ljubimka, ki želi biti ljubljena, v hiperakceleraciji poteka likvidacija senzibilije odstrel umetnosti, ljubimka pa osamljena enota deluje poteka v osamitvi gleda ne gleda v ljudi v zaslon ali zid ali druge ljudi, ki niso v interakciji dela sama s sodelavci tvoriš ad hoc kolektive generiraš delo moraš biti gibčna, tudi okretna, moraš se znati obrniti in prepoznati priložnost je sodobna apologija praznine sedanjosti preko obljube možne prihodnosti samostojnosti, ekskluzivnosti, izključnosti, izključevalnosti potekajo na nefrontalni, benevolentni maniri se strinjamo, da se ne strinjamo ugovarjati ni mogoče se ne spodobi da bi ugovor obstajal bi moralo obstajati vprašanje izziva kontraargumencijo je v konceptu storilnosti nemogoče artikulirati ugovor prekinja produkcijski proces je ogrožen, pletilnica vezi se razpreda v glivično mrežo nitk imenujejo organska rast ne sprašuje, ni vprašljiva ljubimka današnjega časa se vrača k naravi, želi postati narava se ne sprašuje, ni vprašljiva sporočevalna raven turnirja preživetja in libertarno malo meščanstvo sta ljubimko, ki se na nogah bojuje za novo rojstvo počiva na ljubimki zasadila ljubimko, ki se bojuje za smrt druge ljubimka preganja ljubimko, upošteva pravila vzornega meščanstva, komunikacijske etikete ti preprečujejo nestrinjanje, sleherno polemiko prestaviš v zasebno preneseš vse mogoče, da bi na koncu končno le zaspala (s komerkoli?) se vzdržiš izbruha, vso moč porabiš, da se vzdržiš, ljubljeno zadržiš in izključuješ v skladu s svojo srečo in nesrečo ljubljene oblikuješ arbitrarno relacijo današnjega časa ne zraste v relaciji samonikel narcis fantaziraš bajko o gladki zvezi trgaš v strahu pred izničenjem fantazije ne potrebujejo refleksije, avtonomno se vzpostavijo strašljivo realne podobe reprezentacijske jezikovne korektnosti kreirajo in vzdržujejo stanje vseh enakih vseh prijetnih korektnih klepetih o tem in onem, nikdar o bistvu, nikdar o stiski in prav gotovo ne o odvratnosti drugega, pohvale za uspešno ali vsaj korektno speljane izpeljane nedogodke, slavljenje minljivosti in brisanje potencialnega trajanja ter vsega, kar bi prostor spremenilo deklarativno sprejemanje razlik asimilacionističnih asimilacijskih politik in gladilnih praks aparatov zabrisanja razlik preživetvenih interesov iskanje novih priložnosti zbiranje priložnosti, potrditev možnega delovanja in relevantnosti v družbenem prostoru kot fikcija možnosti izbira večni strah pred izpadom iz mreže družbe velikih idej strahu pred smrtjo ono što me stalno plaši zvuči poznato ima malo zveze s starostjo in staranjem strah naslednji dan se znova rodiš in prilezeš ven med ljudi več ne bo mreža razpadla in kam potem, kam zdaj, se sprašujem, kdo bo ljubil, kdo bi sploh lahko ljubila ljubimko ljubimka današnjega časa je do ljudi prijazna v prostoru praznine nujno potrebuje ljubimka današnjega časa zato nikdar ne bo rekla, da jih noče, če ne vedo, da je odvratna in jo kljub temu ljubijo, nasprotno bo ustvarila razmere bo lahko tvorila razmerje  to je podobo razmerja, ne da bi svojo odvratnost, nečistost, razuzdanost v družbeni zmernosti, kontradiktornost občutij in nezmožnost obravnavati eksplicitno izpostavila bo neizrečeno ostalo, da smo eden drugemu odvratni medtem bo razmere in razmerje ustvarjala tudi že odhajala venomer izkazovala indiferentnost gradila razmerje nikdar srečati, ničesar pokazati čas mineva dolgo razmerje zmota vrednota kratkega življenja, ultimativna razlika bežnih srečanj zguljenih klubskih sten ljubimka današnjega časa ljubezen v izhodišču sabotira, prestavljaš jo v prihodnost potencialno vez predstaviš za dramaturški manever uprizarjaš dogodek za dogodkom, bridko komedijo izpevaš nestrpna ljubimka si opera buffa, vnetljivi eliksir ljubezni, fabriciran v pičlih šestih tednih ne prideš nikamor se nemorino zaljubi adina hoče drugega ljubimca vsak dan jasno se vsak dan znova rodi obupan sem, nor nemorino vpije se napije se približa milini indiferentnosti se vznemiri ljubljen želim biti zdaj, takoj, da je ljubezen postajanje časa v trajanju praznine in v tem smislu umetnost desenzibilne deljubimke ne prešine ne gre kriviti prej gre za posledico kot za času inherentno značilnost je mogoče zavarovati, zavarovali so me za primer smrti, kaj ste vendar ponoreli, norim, kakšen primer, se sprašujem, kakšna varnost en večer utrujena od enega dne se veseliš jutrišnjemu jutrišnjega pričetku pričetka in praviš, da se vsak dan znova rodiš svojo vitalnost pomaga vstati iz debla postelje črpaš iz infantilizacije časa venomer novost od začetka nikdar nikamor ne pride ti omogoči apologijo poraza prejšnjega dne v isti praznini si vložila izjemen napor, da bi se končno vsaj malo izvila priplavala prisopihala nekam gor zadihala se oprijela in obljubila si ne boš več izpustila dopustila si torej zopet na dnu je nov dan greš od začetka se hitro regeneriraš, skrbiš za svoje telo in z lahkoto pozabljaš, kajti hitra komunikacija v mnoštvu zvočenj soje omogočiliomogočila, da niti ni bilo veliko za zapomniti si kako pričneš nov dan se prične enako, kot se je pričel prejšnji nadaljuje prav tega se ne spomniš grabiš s koščenimi šapami gorečimi entuziazma upaš pred sabo še mnogo novih, samozavestna si ali poskušaš gotovo se tako prikazujem danes bo poniknila preteklost pozabila se je rodila čista tabula rasa ti načenja misli si, da ne potrebuješ odseva, idejo potrebuješ, idejo o čem, se sprašujem, bodriš se in praviš da boš v življenju uživala malce grenko bo že nekako si usmerjena povsem brez koordinat moraš preživeti obvezno oddelati svoje boš stopila ven moraš iti ven potrditi obstoj deklarirati aparat hitrosti glasove požira pžre lhko ogreje, a tudi izgori, potrebuješ drugo, ki je ni, ker je šla ven bo šla k tistim, ki niso odsotne so tudi prišle v praznini je nič je novo je prisotnost, kakšna bo naslednja noč, i’m lost in the world, pravi, i’m down on my mind, pravi, i’m new in the city pravi, and i’m down for the night pravi pravkar rojena stara ljubimka današnjega časa ne zdržiš negotovosti, ne zdržiš nenehne evforije in odboja hkratne sreče in nesreče kontradiktornosti ne morem razrešiti, lahko le izražaš, kontradiktornost v jeziku ti dopušča nezmotljivost je tvoje realno je tvoje resnično se lahko v vsakem trenutku resnično spremeni, resnično postane neresnično tvoj strah ljubi brzo tvoj stoični obraz vodi neki vrag tvoj anksiozni obraz treba vremena moj izčrpan obraz se ne spreminja vprašanja, s kom se pogovarjam, ko se pogovarjam z ljubimko ne govorim v eni dolgi povedi zvočim neslišno ne sledim nerazumljivo mrmram neizrekljivo čuvam za druge čase (katere?) čakam na begu k njej se vlečem en dolg korak malenkost nad tlemi plapolam mrtvaškni prt izrabljenih odtisov ne dopuščam možnosti prihodnosti ne bo slišala, če bi me slišala, bi ljubljena ideja postala ljubljena ljubimka pozivam ljubljeno, naj vztraja praznino zaobjame, iz interpretacije izvzame mirovanje in sunkovitost, ko jo ustavijo, naj poteka, v fluksu naj se znajde najde natanko, ko jo ustavijo, točno, ko jo vstavljajo v teater hiperrealističnega nedogodka absurda naj uvidi horizont postajanja nenehnega gibanja trajanja dolgega časa naj poteka, jo prosim, natanko skozi fragmentirane hipe obvladljivosti izbrisa soočanja s kaosom naj sklene vez permanentnosti moledujem naj ne pristane na terminalnost novega človeka ni nov človek je utrujen prejšnji naj torej ne nastaja na truplih, kolateralni škodi pospešitve novega človeka ni v nastajanju je v praznini ga ni v enormnem zaporu naj lebdi naprej ne more naprej naj gre uboga mrtva roža, kdaj si pozabila, da si roža drvi in se vetru ne upira po planskih tirih se lističi cufajo brbotajo (ko bi le slišali), ovaj krug sam razbio / u vetar rasuo / vetar misli / vetar zna kako neizprosno se odceplja od glave odpada in kdovekam drvi naravnost gleda kolikor sploh lahko pogled uhaja kdaj si se pogledala in odločila, da si impotentna umazana stara lokomotiva res ne ve, resnično odlično je tisti uradnik domislil akumulacijo z destrukcijo oblikoval nalogo je imel prislužiti denar je bilo treba, zahtevali so, ker zahtevati morejo, garati je moral, ni časa čakati je rekel bom domislil kaj resnično norega se je spomnil, da bo trčil dve lokomotivi, glavo v glavo, ko dosežeta pravo hitrost ju bo združil, spektakelske geneze tisočletja pohitritev bodo ljudje veseli, mamljivo jim bo in uničevalni, kot so pasivni uničevalci bodrilci konca bodo še plačali, kako se nam bo smejalo, a milosten bom, si misli, popust jim bom dal, tuhtal in domislil novo mesto, spektakel zahteva novo mesto, crash se mu bo reklo v teksasu uradnik je tudi crash se je muzal je domislil novo mesto je ljudi pritegnilo, obljuba pogroma jih je premamila, zastonj kosila tudi, pridite pridite, tudi sveža voda bo, pridite pridite, vstopnice kupite za dva dolarja je skoraj šestdeset dolarjev danes bi tudi plačali, a nimajo, a so imeli, a so vse zapravili za trke in spektakle garajo za opazovanje destrukcije, naslajanje v zvoku tik pred, anticipaciji bam bam bam, drveči sublimaciji fantazije orgazma, pritiska zadoščenja, sprostitvi in potem spancu, oh, spanec, ki sledi mestnih pokolov so se prikazale, a nikogar ni bilo, da bi jih videl, nihče ni imel priložnosti, ni imel kdaj, saj je šla pot v novo mesto crash so napovedali, plačali, štirideset tisoč jih je kupilo vstopnico po dva dolarja je skoraj šestdeset dolarjev danes, da bi ljudstvo gledalo trk od daleč seveda varujoč se jasno prezentirana katastrofa za farso se skriva tragedija zavestno konstruiran konec močnih podob, drvečih, neustavljivih, naj ju kdo ustavi, vendar, naj kdo kaj pritisne, kaj vam vendar je, mar ste znoreli, juhuhu uradniki in šoferji uradnikov so že postavili okvirje, tlakovali so in potirili zagnali pogreli in podpihnili nacentrirali in napotili v smrt združiti zbližati brez besed dejanja le dejanja štejejo vsak cent potrebujejo blizu pridi, ne mencaj, ne odhajaj, pridi pridi pridi ti, ki so pričeli, niso neumni so pametni so pravočasno dol skočili, pripravili in prepustili, nevarne naloge opravili elementi naključnosti, fabriciran suspenz, vznemirljivost nenapovedljivega, kakšna vendar vznemirljivost, se sprašujem, nad čim, se sprašujem, nad čim je tirje položeno lokomotivje pridobivalo na histrosti sopihata še malo občestvo bi še veliko pene na usta v usta iz ust priprtih ohromljenih na griču tre tre tresočem tra tra tra po tra ta ta zob za zob ob zlatnik za šov si vlečejo po dlesni lubrikirajo not rinejo pod zob hranijo girice sardelice, financer pride od zadaj in potisne svojega inčuna pod njeno pazduho, ona stisne, močan prijem zavzame, medtem njena poza gospodu omogoča uživati prizor in vonj njene druge pazduhe, roke položi nanjo, gobec zarine vanjo in izliva medtem ko liže, medtem ko žre kos, ki mu prinaša toliko zadovoljstva v novem mestu še nikdar ni bilo, kot zdaj, ko bosta dve glavi, dve mogočni telesi, dve petintridesettonski trčili, kdo bo koga, enaki strukturi se sprašujeta enako nesmiselno se bosta požrli ju bodo pustili se bosta čez sekundo, predolgo, stotinko, predolgo so čakali, preveč plačali, da bi čakali še hitreje jebemumater dajta že enkrat (edinkrat) bam bam bam in ho ho o lej jo lej ju lejte ju, jejte ju, prihajata, prihajata prihajata še nikdar videno je slastno še nikdar vidno nestrpni pokopljimo konja obesimo za roge na noge postavimo zlo je ljubezen scvrta na pljunku mi govori pravim ti rini rini potisni stimuliraj simuliraj naprej nagibaj nazaj ne zdrsni še (zdaj) še (zdaj) še (zdaj) še (zdaj) še (zdaj) še (zdaj) še (zdaj) še (zdaj) še (zdaj) še (zdaj) še zdaj še zdaj še zdaj še zdaj še zdaj še zdaj še še zdaj še zdaj še še zdaj še zdaj še daj še daj še daj še daj še daj še daj še daj še daj še daj še daj še daj  daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj daj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj aj j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j j jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa bo kmalu kaj novega so se po trku spraševali vsi, razen dveh trčenih in dveh mrtvih, kao zabava i kao dosada,



Barthes, Roland, 2002: Fragmenti ljubezenskega diskurza. Založba /*cf.: Ljubljana. 42–43.

Indexi, 1972: Negdje u kraju u zatišju. Album Indeksi. MC RTV Ljubljana.

Delo. 15. oktober 2016.

Iz napovednika za Otvoritev sezone Pogovorjevalnic, oktober 2016. Dostopno na:

Lešničar, Tina,15. oktober 2016: Pogovoriti se moramo o pogovoru: Pogovorjevalnica – terapevtska seansa ali socialni eksperiment. Delo.

Faithless, 1996: Insomnia. Album Reverence. Cheeky/BMG.

Slogan podjetja Spar.

Wark, McKenzie, 2013: #Brzina: kritika Manifesta za akceleracionističku politiku, Libra Libera #33: Zagreb. 42.

Virilio, Paul, 2006: Speed and Politics. Semiotext(e). Los Angeles.

Hastings, Beatrice, nov.–dec. 1922: Madame Six. Gargoyle: Pariz.

Debord, Guy: Society of the Spectacle. Dostopno na:

Adorno, Theodor W., 2007: Minima moralia: refleksije iz poškodovanega življenja. Založba /*cf.: Ljubljana. 182.

Carroll, Lewis, 1866: Alice’s Adventures in Wonderland. D. Appleton and Co.: New York.

Foucault, Michel, 1995: Discipline and Punish: The Birth of the Prison. Vintage Books: New York.

Dean, Jodi, 2010: Blog Theory. Polity Press: Cambridge.

Burroughs, William S., 2013: The Adding Machine. Grove Press: New York. 173.

Derbyshire, Delia, 1964: Inventions for Radio: The Dreams: Sea.

Adbusters: Prozac Spoof.

Franco Berardi, 2013: Duša na delu. Maska: Ljubljana. 111–112.

Burroughs, William S., 2006: The Invisible Generation. V Cox, Christoph (ur.), in Warner, Daniel (ur.): Audio Culture: Reading in Modern Music. Continuum: New York in London. 339.

Krese, Maruša, 2001: Čepeli so. Zbirka Še testament se je izgubil/Selbst das Testament ging verloren. Edition Korrespondenzen.

Dragičević, Nina, 2016: Slavne neznane: zvočne umetnice v konstrukciji družbe. Založba Škuc: Ljubljana.

Morton Feldman v Ross, Alex, 19. junij 2006: American Sublime. The New Yorker.

Sapfo v Pearl, Monica B., 2015: Lesbian Autobiography and Memoir. V Medd, Jodie (ur.): The Cambridge Companion to Lesbian Literature. Cambridge University Press: New York. 170

Alain Ehrenberg v Berardi, 2013: str. 110.

de Saint-Point, Valentine, 1913: Futuristični manifest poželenja.


Beckett, Samuel, 2009: Three Novels: Molloy, Malone Dies, The Unnamable. Grove Press: New York. 402.

Burliuk, David, Kruchenykh, Alexander, Mayakovsky, Vladimir, Khlebnikov, Victor, 1917: A Slap in the Face of Public Taste.

Adorno, Theodor W., 2007: Minima moralia: Refleksije iz poškodovanega življenja. Založba /*cf.: Ljubljana. 180.

Rimbaud, Arthur, 1873: Življenje v peklu.

Azra, 1983: Kao i jučer. Album Kad fazani lete. Jugoton.

Helene v Bataille, Georges, 1966: Moja mati.

Rimbaud, Arthur, 1873: Življenje v peklu.

Donizetti, Gaetano, 1832: opera L’elisir d’amore.

Kanye West, 2010: Lost in The World. Album My Beautiful Dark Twisted Fantasy. Roc-A-Fella.

Barthes, Roland, 2002: Fragmenti ljubezenskega diskurza. Založba /*cf.: Ljubljana. 22.

KIM Band, 1981: Ljubi me brzo, žurim. Album Ne, zaista žurim, PGP-RTB: Beograd.

Beckett, Samuel, 2009: Three Novels: Molloy, Malone Dies, The Unnamable. Grove Press: New York. 407.

Ginsberg, Allen, 1955: Sunflower Sutra.

EKV, 1989: Krug. Album Samo par godina za nas. PGP-RTB.

Ginsberg, Allen, 1955: Sunflower Sutra.

Metz, Markus, in Seesslen, Georg, 2015: Kapitalizem kot spektakel ali Stroji za poneumljanje in econotainment. Studia humanitatis: Ljubljana. 80.

Markiz de Sade: Sto dvajset dni sodome, 1785. V slovenski jezik prevedel Iztok Ilc. Aleph: Ljubljana. 212.

Ferlinghetti, Lawrence, 1967: Big Fat Hairy Vision of Evil. Zbirka Starting from San Francisco. New Directions Publishing: New York. 14.

EKV, 1989: Krug. Album Samo par godina za nas. PGP-RTB: Beograd.

ZA žanrske poroke

ZA žanrske poroke: recenzija koncerta Vasko Atanasovski tria v Gala Hali, 23. decembra 2015

Če lahko v demokratični družbi ljudstvo demokratično odloča in določa, kdo sme biti s kom, katere pravice so univerzalne, katere pa redka dobrina, rezervirana za večino, v glasbi pade vsa potenca nadzora. Glasbeni žanri se lahko mešajo in mečkajo, komplementirajo in metamorfirajo, obenem pa se lahko ustavnim sodnikom nonšalantno režijo v fris.

Rečem lahko, da se Vasko Atanasovski svobode v zvočnem izrazu še kako zaveda. V njegovem obsežnem opusu je moč zaznati gosto diverziteto žanrov, ti pa se vedno znova spnejo v suvereno celoto, pa najsi gre za klezmerski bal v objemu temačnosti alter-roka á la Tindersticks, ki seva v skladbi Remembering, ali pa za balkan-funk s primesmi karibskega menta, ki ne popušča v aranžmaju kompozicije In the dark. Na tej točki gre omeniti, da pri obeh omenjenih komadih ne gre za solo delo, temveč za skupinski projekt, Vasko Atanasovski trio, na katerem delujeta še Marjan Stanić in Dejan Lapanja.

Da so omenjeni možakarji tudi glasbeni kompanjoni, ni presenetljivo. Stanića poganja afekcija do raznolikosti v etno glasbi balkanskega prostora, kar začini njegova sodelovanja tudi z glasbeniki tipa Bratko Bibič in Foltin. Lapanja, na drugi strani, pa na svojem šeststrunskem brenkalu v trio doprinese prefinjenost, prav tisto, s katero ustvarja izjemno simbiozo v delu s Katarino Juvančič.

V muziciranju Atanasovski tria gre tako za raznolikost žanrov ter interpretacijskih slogov, a vendarle daleč od kaosa. Že drži, da na njihovih koncertih poslušalka včasih ni prepričana ali je ta trenutek res na Metelkovi ali pa je zdaj v Moldaviji, minute kasneje v čikaški jazz kleti in ali se samo zdi, da se v vokalu Atanasovksega tu in tam oglaša Sivert Høyem iz norveške Madrugade. A prav v tem je čar Tria: skrbno premišljen preplet navidez nezdružljivega – z zavedanjem, da v glasbi nezdružljivosti preprosto ni – in prav tako domišljena improvizacija, morebiti po metodi Oscarja Petersona. In natanko ta čar sem želela poslušati na koncertu Vasko Atanasovski tria, 23. tega meseca v Gala Hali.

Koncert, ki naj bi se pričel ob 21. uri, se je realiziral pač enkrat, kar je sicer v skladu z oblastovanjem nad časom ljudi, menda pa se temu reče tudi ležernost. Vsekakor se kakšno uro po tisti na vabilu ni pričel, kar je recenzentko šibkega zdravja pripeljalo v nelagodno situacijo okrnjene vzdržljivosti, zaradi česar je morala prostor predčasno zapustiti. Kljub temu si upam trditi, da se je koncert pričel in nadaljeval najmanj na ravni pričakovanj, prav mogoče pa še mnogo nad njimi.

Koncerta ni dočakala: Nina Dragičević


(recenzija je bila napisana za Radio Študent)

Zgodovinski večer: Kritika koncerta Patti Smith and her band v Križankah, 2. avgusta 2015

(besedilo je bilo napisano za Radio Terminal)


Bilo je jutro pred koncertom, ko sem se po Miklošičevi spustila proti jedru družabnega življenja v naselju, imenovanem Ljubljana. S slušalkami v ušesih, kot to pritiče urbanemu tujstvu, sem prišla do hotela Union. Golobi so se umaknili tovornjakom nacionalne televizije. Morda me je zadela fenovska mrzlica, kajti nemudoma sem pomislila, da je lahko edino pojasnilo za to prihod Patti Smith in njene skupine. V ušesih je igrala zadnja pesem na albumu. Stopila sem do pojave, ki je fiksirala kablovje med granitne kocke. Desno slušalko sem odstranila iz ušesa. Vprašala sem kaj snemate? Rekel je mašo. Album se je odvrtel do konca in smiselno nadaljeval od začetka z uvodnimi akordi izpod prstov Richarda Sohla. Zbegana sem pokazala na cerkev in rekla mislite pravo mašo? Rekel je ja, ob desetih greš lahko k maši. Jesus died for somebody’s sins v levem ušesu. Rekla sem aha. Rekel je saj vedno snemamo maše. People say ‘beware!’ v levem ušesu. Odšla sem naprej. Vse bolj jasno mi je bilo, da sem se znašla v enem izmed eksperimentov kreativnega branja po Williamu Burroughsu, ko je sedel pred tv zaslonom in bral Rimbaudov Zgodovinski večer, pri vrstici The same bourgeois magic wherever the mail-train sets you down pogledal na zaslon in tam se je predvajal dokumentarec o avtomatizaciji transporta na letališču JFK. Prebrano, v mojem primeru poslušano, postane tako relevantno, da nenadoma postane opazno v zunanjem svetu v realnem času. Ključno je, kaj poslušaš. Nekaj ur kasneje sem poslušala skladbo Horses. Bila sem sredi starega mestnega jedra in mimo mene sta šla dva konja. Toliko o tem.

Še nekaj ur kasneje je Patti Smith vkorakala na oder ljubljanskih Križank. Lenny Kaye je vzel v roke eno kitaro, Jack Petruzzelli drugo. Uvodni akordi izpod prstov Tonyja Shanahana, nato Jesus died for somebody’s sins but not mine v dobrih štiri tisoč ušes. Kot že ničkolikokrat od 28. maja 1975, ko sta Smith in Kaye prvič javno izvedla svojo različico Glorie, je ta pesem tudi tokrat zakoličila prisotnost avtorice v prostoru. Punkovska odločnost v izrazu je publiko dvignila v sekundi, a zmerno. Dve tretjini dvorane zadovoljnih znalcev, ena četrtina mestne lezbične scene in nekaj buñuelovske buržuazije, ki se je na koncert odpravila po nedeljskem kosilu, ki ga nikdar niso pojedli in so zato na tribunah kar se da dolgo sedeli in gledali v črno oblečene podobe s cigareti v ustih, rahlo v strahu, da bo glasba vendarle malenkost preglasna. Velikih duhov to ne moti, tako tudi Patti Smith in njene skupine ne.

Skladbe so si sledile v enakem vrstnem redu, kot jih najdemo na albumu. Na vrsti je bila Redondo beach, ki jo v zadnjih letih izvedejo kakšnih trideset udarcev na minuto počasneje kot na albumski različici, kar se na nastopih odlično zveže z Birdland, ob kateri je občinstvo zastalo. Tisti v prvi vrsti so roke spustili na ograjo. Tudi ko je Patti Smith iz globočin trebušne votline vzklikala the sun the sun the sun the sun, Lenny Kay pa s trzalico brenkal skoraj po prstih leve roke, se je malokdo premaknil.

Na umetniški in performativni izraz Patti Smith je danes nesmiselno gledati z začudenjem in se spraševati, od kod ji toliko energije pri tej starosti. Prav tako so odveč imenovanja, kot je babica punka, sploh ker sama ne želi biti umeščena oz. pigeonholded, kot pravi. Je pa smotrno gledati v luči političnosti. Redondo beach ni zgolj plaža, kjer ženske ljubijo ženske, kot je v zgodnjem obdobju pogosto uvedla pesem v nastope. Tudi preprost poetičen opis konflikta s sestro v Chelsea hotelu ni, četudi jo tako predstavi v Patti Smith Complete: 1975-2006. Morda sicer drži oboje, nedvomno pa sta androgin videz umetnice in pogosta neopredeljenost v verbalnem izrazu pomembna drža, ki se še danes, kljub razmahu queer gibanja, mnogim zdi progresivna v virilnosti, ki jo izraža. Nad vsem faktografskim razumevanjem je skladba most med paralelnima tokovoma nekega časa: rokenrolom in jamajško roots strujo. I was full of references je Patti Smith zapisala v knjigi Just kids, ko je mislila o fotografiji za naslovnico albuma Horses. Na njej ima jakno čez ramo kot Sinatra, majico, ki jo spominja na Jeana Geneta, na njej prišit RV, ki ji v spomin prikliče Rogerja Vadima. Enako ali še bolj je referenčna v besedilih. Kimberly je o Kimberly, Break it up je nastal na temeljih sanj po smrti Jima Morrisona. Trilogija Land, ki zveni kot delirij kaosa preživetja, oblasti in možnosti vzpona iz dna nemoči, je prav tako in prav zato himna Hendrixu in Rimbaudu, v Elegie, ki je rekvijem Hendrixu in spomin na vse, ki smo jih izgubili in tiste, ki jih še bomo, se je tokrat poklonila Ramonesom, Joeu Strummerju, Sidu Viciousu, Jimu Carrolu, Marii Schreider, Fredu Sonic Smithu, Ornette Coleman, Kurtu Cobainu, Robertu Maplethorpu, Lou Reedu, celo Amy Winehouse in levu Cecilu, ki ga je prejšnji mesec v Zimbabveju usmrtil rekreativni lovec. Reference, spomini in pokloni so prepredeni skozi njen celoten glasbeni in pesniški opus; so njen način povezovanja generacij in navidez nekompatibilnih umetniških izrazov, usmeritev pogleda v progresivnost, družbena in politična drža preko umetnosti.

Nekatere stvari je treba ponavljati znova in znova, četudi se zdijo očitne in bazične. Ko so odigrali Rock & Roll zasedbe The Velvet underground, je bila to odlična izbira za opomnik na temelje starejši generaciji ter sunek v nevednost pasivni mlajši generaciji, popoln kontrast današnji glasbi, ki se je iz umetnosti z močno družbeno kritiko prelevila v vsakdanji potrošni material iz kapitalističnih tovarn kulture. In če je Free money pisala z mislijo na revščino v času odraščanja, jo vedno znova aktualizira prav na odru, pred občinstvom, ki je za posamezno vstopnico nekako zbralo tistih štirideset evrov, in vendar za zidovi tistih, ki tega niso zmogli. Križanke pač niso CBGB in sanje o dobitnih kombinacijah na loterijiskih lističih so preživetvena strategija, misel na možnost boljšega. Tudi tokratni koncert Patti Smith je bil tako prežet z zanjo značilno inkluzivnostjo v nagovoru publike, poskusom dviga iz pasivnosti, mobilizacijo posameznikov v kolektivno delovanje proti destruktvinosti sistemov oblasti. V tem duhu je večer pripeljala h koncu, s skladbama People have the power in priredbo My generation zasedbe The Who, v kateri se je spominjala možnosti spreminjanja sveta, razumevanja generacije kot prihodnosti in moči glasu,

Nenadoma je samozavestno zavpila: I’ll live ‘til I’m a hundred and ten! Če to drži, in naj drži, naj se čez štirideset let zgodovinski večer ponovi. Novi generaciji in znova in znova.