avtorica / author: Nataša velikonja
objavljeno v / published in: Nova muska, http://novamuska.org/?p=16005
2. 3. 2017 / March 2 2017
Aaron Copland je bil ameriški skladatelj, veliko ime glasbe 20. stoletja, tudi avtor več del glasbene kritike. V sredini 20. stoletja objavi par knjig, v katerih ne omeni niti ene ženske skladateljice. Takole argumentira: »Vsakdo ve, da pomembni dosežki ženskih glasbenic kot vokalistk in instrumentalistk nimajo ustreznika v polju glasbene kompozicije. Ta zgodovina jalovih izdelkov je zbegala mnoge opazovalce. Še bolj nerazložljivo je, ko upoštevamo sloves ženskih romanopisk in pesnic, slikark in oblikovalk. Je možno, da obstaja v naravi muzikalne kreativnosti misteriozen element, ki teče kontra naravi feminilnega uma?«
V ta kontekst so vstopile Ethel Smyth, Germaine Tailleferre, Louise Talma, Vivian Fine, Ruth Anderson, Pauline Oliveros, Eliane Radigue, Delia Derbyshire, Annea Lockwood, Sorrel Hays, Elizabeth Phillips. In neštete druge.
Kdo so te ženske, te slavne neznane? Glasbenice, skladateljice, glasbene performerke, dirigentke, kompozitorke zvokov. Vse stojijo v modernistični liniji komponiranja in uporabe zvoka. Vse predstavljajo spregledana jedra progresivne umetnosti 20. stoletja. Germaine Tailleferre pusti za sabo okrog sto petdeset kompozicij. Ethel Smyth samo v zadnjih štiridesetih letih življenja napiše vsaj dvajset kompozicij. In približno deset knjig.
Če parafraziramo vprašanje umetnostne kritičarke Linde Nochlin: ali je res, da v zgodovini ni bilo velikih skladateljic, je pa bilo mnogo velikih skladateljev? Skladateljica Pauline Oliveros odgovori: »Če že nimamo ‘velikih skladateljic’, dajmo poskrbeti, da jih ne bodo imeli za moške«. In doda: “dajmo se raje vprašati o razmerah, znotraj katerih so glasbenice ustvarjale”.
Natanko to stori Nina Dragičević v knjigi »Slavne neznane«. »Petdeset kompozicij ženskih skladateljic samo po sebi ne pomeni nič«, napiše. »Kaj je vsebina, družbeno, politično, kulturno ozadje te glasbe, pomeni vse. Tudi za prihodnost«.
Knjiga je izšla leta 2016 pri založbi Škuc, v zbirki Vizibilija, in je razdeljena na devet poglavij, skozi katera dobimo obilje prav tovrstnih, milo rečeno, razmer in ozadij o, drznem si reči, v tem prostoru pred tem precej nepoznanih glasbenic. V tem prostoru se še ni pisalo o glasbenicah v klasični ali avantgardni glasbi, muzikološka srenja se, kot napiše Nina Dragičević, »posveča drugim, to je, ne-Drugim«. Lezbičnim in ženskim skladateljicam se ne posveča. Za ilustracijo še ena Ninina ugotovitev: »Hiter pregled približno sedemdesetih tednov oddaje ‘Skladatelj tedna’ na tretjem programu nacionalnega radia vam bo pokazal natanko eno skladateljico, Barbaro Strozzi iz 17. stoletja«.
Ninino delo je analiza spolne in seksualne razlike v glasbi. Je vpogled v pogoje in možnosti umetniškega delovanja glasbenic, je raziskovanje njihovega zvočnega izraza, tudi analiza tega, kako lahko specifično življenje povežemo s specifičnim zvočenjem. Nina podrobno opisuje biografije glasbenic in njihove strategije preživetja, oziroma, kot pravi, »strategije preživetja tistih, ki jih v bučnem svetu ni mogoče slišati«. »Biografije glasbenic nam omogočajo razumeti, kako so svoja življenja reflektirale v delu, kako so jih pravzaprav doživljale, na kaj so v poskusih vstopa v javni prostor naletavale in zakaj jih še kar ni nikjer«.
Eden od presežkov Ninine knjige je prikaz medsebojnih povezav umetnic, kar jasno izriše umetniško skupnost, povezovanje intelektualne manjšine, »umetniško in filozofsko somišljeništvo«, tako nujno za umetniško delovanje in predvsem preživetje – za razliko od klišeja o umetniški izolaciji in samosti. Pianistka Renata Borgatti je prijateljevala s slikarko Romaine Brooks, partnerico pisateljice in pesnice Natalie Barney. Skladateljica Ethel Smyth je ljubimkala z Virginio Woolf. Ruth Anderson in Annea Lockwood sta bili ljubimki. Pauline Oliveros je bila njuna prijateljica. Delia Derbyshire je delala z Yoko Ono. Album Lavender Jane Loves Women iz leta 1979, »prvi album od, za in o lezbijkah«, na katerem sodeluje tudi Alix Dobkin, soproducira Marylin Ries, sodelavka in partnerka Sorrel Hays. In tako naprej. Vse povezane, preko celotnega 20. stoletja. Ethel Smyth sodeluje s sufražetkami – a ta čas je edini, ko ne komponira. »Toliko o urgentnosti stanja«, pripomni Nina.
A ne srečujejo se le v svojem času, s svojimi sodobnicami, prijateljicami, ljubimkami, temveč tudi referenčno: Sorrel Hays napiše opero Mapiranje Venere, v kateri se na Veneri srečajo Gertrude Stein, Simone de Beauvoir, Hildegard iz Bingna, Sapfo, Bella Abzug in še mnoge druge. Vivian Fine napiše opero Ženske na vrtu, kjer se srečajo Gertrude Stein, Isadora Duncan, Virginia Woolf in Emily Dickinson. Annea Lockwood pa v kompoziciji Sežiganje klavirja raje kar zažge klavir, ta simbol salonske glasbe in meščanske družbe. Ali pa ga postavi v barje, da se potopi. Vse to pa obenem širi, piše Nina, kompozicijske horizonte.
Knjiga je zato tudi filozofski traktat o samem zvoku. Nina vztrajno poziva, da je naša politična obveza ukiniti razliko med glasbo in hrupom, med glasbo in zvokom. Zvočnost je v samem temelju sveta, pravi, glasba je le zavestno, namensko kombiniranje zvokov, kot takšna pa je lahko učinkovito orodje oblasti, kajti oblast se izvaja prav z naborom, s selekcijo ustreznih kod, torej tudi glasbenih. Glasbo torej izvaja oblast.
Toda izraz družbenih razmerij moči oziroma oblasti je tudi tišina oziroma molk – pa ne le molk o zgoraj navedenih glasbenicah, temveč specifičen avditorni izklop. Nina nadaljuje filozofsko razpravo o zvoku z analizo selektivnosti poslušanja in slišanega, tega, kaj je slišano, torej asimilirano v družbeno okolje, in kaj je neslišno oziroma neslišano, kajti to, kar je izpuščeno, kar je neslišano, je družbeno nezaželeno. Bodisi same glasbenice bodisi določeni zvoki: »Neslišnost je«, piše Nina, »temeljna taktika ohranjanja strukturnih neenakosti«.
Toda ta avditorni izklop pomeni tudi odpoved celotnemu spektru glasbenih realnosti, ki so družbene realnosti. Skladateljica Pauline Oliveros pravi temu zvočnemu okolju, tej celostni zvočni strukturi družbe »veličastna kompozicija«. In to zvočno okolje, ki nas obdaja, je umetnost, in to umetnost nam v svojih kompozicijah prinaša mnogo omenjenih glasbenic. To so kompozicije, ki neslišno pripeljejo v slišno.
Vabljene in vabljeni k branju.
