Category Archive: Uncategorized

Protected: “BECAUSE THE NEIGHBOURS CALL THE CITY ON OUR HOUSE OF MADE-UP FAMILY”: Minority Poetry as an Acousmatic Machine in Relation to Ordinary Speech

This content is password protected. To view it please enter your password below:

Ampak, kdo? (ŠKUC, 2023)

Založba Škuc, https://skuc.org/vizibilija/nina-dragicevic-ampak-kdo

Spremna beseda / Afterword: Nataša Velikonja

Nominacija za Jenkovo nagrado 2023 // shortlisted for the Jenko Award 2023

“Izvrstno napisan izvrsten koncept.” // “A superbly written superb concept.”
Veronika Šoster, Bukla, 2023

“Nina Dragičević se v pesniški zbirki Ampak, kdo? s svojim značilnim lirskim jezikom loteva konstrukcije oseb pod pritiskom družbe, oseb v objemu represivne družbe, ki jo avtorica vidi kot mali kraj, kot soseščino, oseb, ki prebivajo v represivni soseščini in to represijo reproducirajo tako v svojem sebstvu kot v okolju. Dragičević filigransko natančno, tudi z inovativnimi pesniškimi prijemi in sodobnimi eksperimenti s pesniško formo, denimo s poezijo izbrisovanja, izpisuje represirane in represivne moduse bivanja preko vsakdanjih opravkov, mnenj in interakcij, figur vsakdanjosti, ki ob pritisku družbenosti oblikujejo individualnost. Likov je več, saj gre za besedilo o komunikacijskem večglasju in soodvisnosti, toda avtorica izpostavi lik homoseksualca v klozetu, v skrivanju, kajti konstrukcija ljubezenskega subjekta v represivni družbi je konstrukcija klozeta, konstrukcija skrivanja, in sicer z dvema osnovnima težnjama, željo po družbeni prilagoditvi in željo po izstopu iz družbenega primeža, v tem boju pa slej ko prej zmaga univerzalni ideološki imperativ: ostati prilagojen. Zbirko presekava jasen etični lok, saj se naslovno vprašanje, Ampak, kdo?, kdo ustvarja to družbo krožnega terorja, vprašanje odgovornosti, prepleta skozi celotno pesniško besedilo. Novo delo Nine Dragičević sodi v kontekst sodobne poezije družbenega angažmaja; je frontalni, eruptivni sunek, ki našemu bližnjemu okolju sname krinko konstruktivnega skupnega in ga prikaže kot platformo destrukcije.” (Škuc)

Reviews // Recenzije in predstavitve

Koridor, Eva Ule: Nina Dragičević: Ampak, kdo? >>

Radio Študent, Hana Samec Sekereš: NEKDO NEKJE NEKOMU NEKAJ

Ars Aktualno, Gregor Podlogar: Nova pesniška zbirka Ampak, kdo? Nine Dragičević >>

Dnevnik, Tedenski izbor knjižnih novosi, 6. apr. 2023 >>

Kako zveni oblast?

Zvočnost birokracije v vsakdanjem življenju

Založba /*cf, 2022

spremna beseda: Tanja Rener

Kako zveni oblast? je v našem prostoru pionirsko delo. Avtorica Nina Dragičević naslovno vprašanje v knjigi raziskuje v sferi birokracije in njenih učinkov na vsakdanje življenje: kako torej zvenijo razmerja moči? S prepletom marksistične in feministične teorije, frankfurtske šole in poststrukturalizma, analize leposlovja in filma, predvsem pa z ekskurzi v konkretne prostore birokracije na Slovenskem vzpostavi novo sociološko metodo – metodo kritičnega poslušanja –, s pomočjo katere pokaže na nevidne, a vsenavzoče mehanizme delovanja oblasti. Tako preobrne obče (pa tudi znanstvene) predstave o birokraciji in družbenih zvočnostih. Kjer se zdi, da zvočenja ni, ga Dragičević še kako prepozna. Kjer se zdi, da je birokracija nezainteresirana, pokaže, da je prav tam srž njenih naporov. Kjer se zdi, da je birokracija univerzalna, opozori na zvočno izražanje razrednih hierarhij. Dragičević nas nenazadnje opremi tudi z besediščem za sociološko obravnavo zvočnosti in, natančneje, vpelje nove raziskovalne pojme, kot sta panavralizem in cirkularni mašinizem. Ta knjiga v globalnem akademskem oziru predstavlja izvirno in izjemno aktualno delo, v slovenskem prostoru pa tudi vzpostavlja novo poddisciplino: sociologijo zvočnosti. Birokracije ne jemlje kot nečesa, kar je pač univerzalno nadležno, ampak pokaže na njene mehanizme za vzdrževanje razrednih in drugih razlik. Zvočnosti – tako govornih kot negovornih, tako zvenečih kot nezvenečih – ne razume kot samoumevnosti, danosti, ampak kot konstitutivne elemente v oblikovanju, vzdrževanju in obnavljanju razmerij moči. Ozaveščeno, kritično poslušanje se tu pokaže za izjemno uporabno sociološko orodje.”

Ekstenzije užitka // Extensions of Pleasure

“Absolutely transparent sonority = the very definition of music.” –R. Barthes, How to live together

Extensions of Pleasure (2019) is a sound installation in which Dragičević deals with the possibilities of sound being not only a way of expressing pleasure, but an active agent of pleasure. Two bodies in touch through their aural expression, perception and mediation of sound. Their sonic ontologies then leave the private, enter the public and involve you, the listener. From her explicit radical feminist perspective, the composer asks: Is pleasure really a romantic, sensual feeling, as it is conventionally understood? Or is it rather a point of disembodiment and destruction in its most constructive sense, as well as a carrier of unsayable consequences which derive precisely from its audibility? In that regard, is it not crucial to know that the composer of pleasure is a woman, or perhaps even two women?

The composition posits the audible of the erotic. The hearing process is circular, thereby defying traditional androcentric narratives. Extensions of Pleasure propose pleasure and its prolongation ad infinitum, both of which requires a letting go of one’s absolute individuality and propose listening to, through and within the Other. Even more, it shows the importance of the listener’s consciousness of their position in a patriarchal sonic hierarchy. It presents pleasure to the sphere of art, thus allowing for a deepened and broadened interpretation of particular sounds of that which is known but is unsociable. Pleasure is no longer only a feeling or an event, but a political statement; it is a sonic omnipresence of a doing which is not work, it is anti-work. Precisely that which the necrophilic, misogynistic, homophobic social structure seeks to silence and transform into docility and productivity.

Preview:

Ustavite se. / Stop. (2021)

kompozicija za glas / composition for voice

Dragičević – Irena Tomažin, Forum nove glasbe
Nina Dragičević, Irena Tomažin, Forum nove glasbe

“Vadite se umirjenosti, gospa Woolf,” rečejo Virginii Woolf. “Tudi kultura mora delati denar,” reče tisti prostak. “Nimam časa,” reče tako rekoč vsakdo. Pa da “čas je denar.” Mora torej kulturnica delati čas? Hitrost, ki naj bi čas privarčevala in torej privarčevala denar, naj bi s tem ustvarila pogoje za ustvarjanje obeh, posameznici pa preživetje. V zvočnosti vdiha in izdiha, akceleraciji vitalnosti, se zgošča sodobnost. V tresavici jezika zveneči ritem preživetvene sile. Poslušati posameznico pomeni poslušati cel svet.

May be a close-up of 1 person, body of water and indoor
Irena Z. Tomažin performing Nina Dragičević’s piece 𝑺𝒕𝒐𝒑. (World premiere, a Zavod SPLOH commission), Forum nove glasbe / New Music Forum 2021. Foto: © Darja Štravs Tisu

World premiere: Forum nove glasbe / New Music Forum 2021, see from 02:28:31.

Fotografije / Photos

To telo, pokončno (ŠKUC, 2021)

Jenkova nagrada 2021 / Jenko Award Winner 2021



»imamo opravka z močno, silovito poezijo, ki si zasluži veliko pozornosti, saj se prepričljivo loteva kompleksnih in aktualnih tem, njeni prijemi pa so sveži in prav nič mainstreamovski«

»We are dealing with strong, powerful poetry, which deserves a lot of attention, as it convincingly tackles complex and current topics, and its approaches are fresh and in no way mainstream.«

MAJA MURNIK, Revija Sodobnost


»Silovit vzdih, celo. Nina D. ne privoli v vse, kar se lepi na telo, kar ga terorizira in disciplinira, in ne privoli in ne privoli in se to ne upošteva in je že lažje delati na sebi, se je že lažje nasmehniti fotografu, je že lažje izničiti sence, je že lažje gestalt in KVT, je že lažje in takrat se pričakuje, da se obupa, je že lažje, ampak se ne, ko telo pobira se vedno navzgor.  Telo ne more ven, lahko se sesuje le na vse strani, a zdi se tudi  da bolj kot sesuva  bolj gradi

NEJA BERGER (Radio Študent)

»pedantno paradiranje podob s pronicljivo portretiranimi sporazumevalnimi natrganinami, premolki in preskoki. Pesnica ima nos za zanesljive izrekanjske konstelacije, ki ozadju odzivnega odmerjanja premis sprožajo povečevanje sporočanjske presunljivosti in prepričljivosti. K monolitnejši povednosti vodi tudi lirično lomljenje ali odlamljanje dikcije ter latentno barvanje govora s pomenljivimi predihi. Priča smo mnogim neprosojnim asociacijam, ponavljanjem, elipsam in promenadno permutiranim mislim kot izbornim odvodom osrednjih občutenj.«

MARTINA POTISK (Delo)


»In ni, da ne štekam samoironije v verzih nina močna kritična nina steber generacije pa da take rabimo, ampak. Take mamo. Končno.«

»And it’s not that I don’t get the self-irony in the verses nina strong critical nina pillar of her generation and that these are the kind of people we need. However. We do have these kind of people. Finally.«

ALJOŠA HARLAMOV


Telo je nenehno na udaru. Vse ga zadeva, vse se lepi nanj. Telo ni zadnje zatočišče svobode, ampak točka, v katero svet neinhibirano zarezuje, obmetava ga z neskončnimi količinami besed in nasilja, včasih pa ga kratkomalo zaobide in tako izniči. 

Če je Dragičević v knjigi Ljubav reče greva mislila položaj posameznice v dobi vsenavzoče prekarnosti in če je na koncu ljubav rekla greva, se v To telo, pokončno, drugem delu avtoričine nastajajoče pesniške trilogije, vprašanje nadaljuje v: kaj pa potem?Ali je prihodnost možna?

Je. A telo potrebuje mir. V dobi, ki spodbuja nenehno komunikacijo, reprezentacijo vzdržljivosti in nekega »kul«, telo potrebuje vsekaj drugega: potrebuje mir. Dragičević začne knjigo z verzom nobenih besed, s tem pa odpre prostor glasovom mnogih teles, mnogih žensk in mnogih lezbijk, morda vseh teles. Prihodnost bo, ko se bodo njihova trpljenja, izničenja in kritika lahko nekaznovano izrekli. In res je, da telo včasih pade, zapiše, a ker je vse narobe / pravzaprav vstane

Dragičević s knjigo To telo, pokončno poglablja svojo posebno zmes kritičnega pogleda in liričnega sentimenta ter jezikovne in sintaksične domiselnosti v formi poeme. Aljoša Harlamov, avtor spremnega besedila, zapiše: »In ni, da ne štekam samoironije v verzih nina močna kritična nina steber generacije pa da take rabimo, ampak. Take mamo. Končno.«


Jenkova nagrada 2021 >>>

Program Ars, oddaja Izšlo je, Marko Golja >>>

Dnevnik, Portret, Maja Šučur: Nina Dragičević, pesnica: Telesa brez senc >>>

Literarni nokturno >>>

RTV Slovenija, oddaja Profil, Meta Česnik >>>

Revija Sodobnost, recenzija (odlomek), Maja Murnik >>>


Dragičević in Grom: To telo, pokončno, Cankarjev dom, 26. 10. 2021

Foto: © Nada Žgank


Video predstavitev nominirank in nominirancev za Jenkovo nagrado 2021

Zgodbe o knjigah in ljudeh: Manca Košir, Aljoša Harlamov, Nina Dragičević, To telo, pokončno

Slavne neznane / Predstavitev knjige / Book Presentation

Pritličje, Mestni trg 2, Ljubljana

28. 2. 2017 / February 28 2017

slavne-neznane-pritlicje-2017-02-28-fb-cover

 

Predstavitev je tudi zvočna instalacija, ki je nastala v sodelovanju s Stašo Guček iz  Iniciative za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost – Č I P k e (RAMPA Lab /Kersnikova) ter s pomočjo Tjuša Aljančiča.  V instalaciji smo ozvočili dvorano, s prisotnostjo in dinamikami publike v prostoru pa je nastala neponovljiva kompozicija, ki je nakazovala na nastajanje prostora in neizogibnosti posledic prisotnosti. Uvodne besede: Nataša Velikonja

The presentation was carried out as a sound installation, made in collaboration with Staša Guček of Č I P k e (RAMPA Lab /Kersnikova) and Tjuš Aljančič. Trough a set-up of contact microphones, which were in interaction with the audience, we exhibited the becoming of space. Introduction: Nataša Velikonja.

slavne-neznane-pritlicje-2017-02-28-3-1-foto-hudej

slavne-neznane-pritlicje-2017-02-28-6-1-foto-hudej

slavne-neznane-pritlicje-2017-02-28-8-1-foto-hudej

slavne-neznane-pritlicje-2017-02-28-9-foto-hudej

 

Slavne neznane / Book review

avtorica / author: Nataša velikonja

objavljeno v / published in: Nova muska, http://novamuska.org/?p=16005

2. 3. 2017 / March 2 2017

 

Aaron Copland je bil ameriški skladatelj, veliko ime glasbe 20. stoletja, tudi avtor več del glasbene kritike. V sredini 20. stoletja objavi par knjig, v katerih ne omeni niti ene ženske skladateljice. Takole argumentira: »Vsakdo ve, da pomembni dosežki ženskih glasbenic kot vokalistk in instrumentalistk nimajo ustreznika v polju glasbene kompozicije. Ta zgodovina jalovih izdelkov je zbegala mnoge opazovalce. Še bolj nerazložljivo je, ko upoštevamo sloves ženskih romanopisk in pesnic, slikark in oblikovalk. Je možno, da obstaja v naravi muzikalne kreativnosti misteriozen element, ki teče kontra naravi feminilnega uma?«

V ta kontekst so vstopile Ethel Smyth, Germaine Tailleferre, Louise Talma, Vivian Fine, Ruth Anderson, Pauline Oliveros, Eliane Radigue, Delia Derbyshire, Annea Lockwood, Sorrel Hays, Elizabeth Phillips. In neštete druge.

Kdo so te ženske, te slavne neznane? Glasbenice, skladateljice, glasbene performerke, dirigentke, kompozitorke zvokov. Vse stojijo v modernistični liniji komponiranja in uporabe zvoka. Vse predstavljajo spregledana jedra progresivne umetnosti 20. stoletja. Germaine Tailleferre pusti za sabo okrog sto petdeset kompozicij. Ethel Smyth samo v zadnjih štiridesetih letih življenja napiše vsaj dvajset kompozicij. In približno deset knjig.

Če parafraziramo vprašanje umetnostne kritičarke Linde Nochlin: ali je res, da v zgodovini ni bilo velikih skladateljic, je pa bilo mnogo velikih skladateljev? Skladateljica Pauline Oliveros odgovori: »Če že nimamo ‘velikih skladateljic’, dajmo poskrbeti, da jih ne bodo imeli za moške«. In doda: “dajmo se raje vprašati o razmerah, znotraj katerih so glasbenice ustvarjale”.

Natanko to stori Nina Dragičević v knjigi »Slavne neznane«. »Petdeset kompozicij ženskih skladateljic samo po sebi ne pomeni nič«, napiše. »Kaj je vsebina, družbeno, politično, kulturno ozadje te glasbe, pomeni vse. Tudi za prihodnost«.

Knjiga je izšla leta 2016 pri založbi Škuc, v zbirki Vizibilija, in je razdeljena na devet poglavij, skozi katera dobimo obilje prav tovrstnih, milo rečeno, razmer in ozadij o, drznem si reči, v tem prostoru pred tem precej nepoznanih glasbenic. V tem prostoru se še ni pisalo o glasbenicah v klasični ali avantgardni glasbi, muzikološka srenja se, kot napiše Nina Dragičević, »posveča drugim, to je, ne-Drugim«. Lezbičnim in ženskim skladateljicam se ne posveča. Za ilustracijo še ena Ninina ugotovitev: »Hiter pregled približno sedemdesetih tednov oddaje ‘Skladatelj tedna’ na tretjem programu nacionalnega radia vam bo pokazal natanko eno skladateljico, Barbaro Strozzi iz 17. stoletja«.

Ninino delo je analiza spolne in seksualne razlike v glasbi. Je vpogled v pogoje in možnosti umetniškega delovanja glasbenic, je raziskovanje njihovega zvočnega izraza, tudi analiza tega, kako lahko specifično življenje povežemo s specifičnim zvočenjem. Nina podrobno opisuje biografije glasbenic in njihove strategije preživetja, oziroma, kot pravi, »strategije preživetja tistih, ki jih v bučnem svetu ni mogoče slišati«. »Biografije glasbenic nam omogočajo razumeti, kako so svoja življenja reflektirale v delu, kako so jih pravzaprav doživljale, na kaj so v poskusih vstopa v javni prostor naletavale in zakaj jih še kar ni nikjer«.

Eden od presežkov Ninine knjige je prikaz medsebojnih povezav umetnic, kar jasno izriše umetniško skupnost, povezovanje intelektualne manjšine, »umetniško in filozofsko somišljeništvo«, tako nujno za umetniško delovanje in predvsem preživetje – za razliko od klišeja o umetniški izolaciji in samosti. Pianistka Renata Borgatti je prijateljevala s slikarko Romaine Brooks, partnerico pisateljice in pesnice Natalie Barney. Skladateljica Ethel Smyth je ljubimkala z Virginio Woolf. Ruth Anderson in Annea Lockwood sta bili ljubimki. Pauline Oliveros je bila njuna prijateljica. Delia Derbyshire je delala z Yoko Ono. Album Lavender Jane Loves Women iz leta 1979, »prvi album od, za in o lezbijkah«, na katerem sodeluje tudi Alix Dobkin, soproducira Marylin Ries, sodelavka in partnerka Sorrel Hays. In tako naprej. Vse povezane, preko celotnega 20. stoletja. Ethel Smyth sodeluje s sufražetkami – a ta čas je edini, ko ne komponira. »Toliko o urgentnosti stanja«, pripomni Nina.

A ne srečujejo se le v svojem času, s svojimi sodobnicami, prijateljicami, ljubimkami, temveč tudi referenčno: Sorrel Hays napiše opero Mapiranje Venere, v kateri se na Veneri srečajo Gertrude Stein, Simone de Beauvoir, Hildegard iz Bingna, Sapfo, Bella Abzug in še mnoge druge. Vivian Fine napiše opero Ženske na vrtu, kjer se srečajo Gertrude Stein, Isadora Duncan, Virginia Woolf in Emily Dickinson. Annea Lockwood pa v kompoziciji Sežiganje klavirja raje kar zažge klavir, ta simbol salonske glasbe in meščanske družbe. Ali pa ga postavi v barje, da se potopi. Vse to pa obenem širi, piše Nina, kompozicijske horizonte.

Knjiga je zato tudi filozofski traktat o samem zvoku. Nina vztrajno poziva, da je naša politična obveza ukiniti razliko med glasbo in hrupom, med glasbo in zvokom. Zvočnost je v samem temelju sveta, pravi, glasba je le zavestno, namensko kombiniranje zvokov, kot takšna pa je lahko učinkovito orodje oblasti, kajti oblast se izvaja prav z naborom, s selekcijo ustreznih kod, torej tudi glasbenih. Glasbo torej izvaja oblast.

Toda izraz družbenih razmerij moči oziroma oblasti je tudi tišina oziroma molk – pa ne le molk o zgoraj navedenih glasbenicah, temveč specifičen avditorni izklop. Nina nadaljuje filozofsko razpravo o zvoku z analizo selektivnosti poslušanja in slišanega, tega, kaj je slišano, torej asimilirano v družbeno okolje, in kaj je neslišno oziroma neslišano, kajti to, kar je izpuščeno, kar je neslišano, je družbeno nezaželeno. Bodisi same glasbenice bodisi določeni zvoki: »Neslišnost je«, piše Nina, »temeljna taktika ohranjanja strukturnih neenakosti«.

Toda ta avditorni izklop pomeni tudi odpoved celotnemu spektru glasbenih realnosti, ki so družbene realnosti. Skladateljica Pauline Oliveros pravi temu zvočnemu okolju, tej celostni zvočni strukturi družbe »veličastna kompozicija«. In to zvočno okolje, ki nas obdaja, je umetnost, in to umetnost nam v svojih kompozicijah prinaša mnogo omenjenih glasbenic. To so kompozicije, ki neslišno pripeljejo v slišno.

Vabljene in vabljeni k branju.

Slavne neznane (Škuc, 2016)

 

Nina Dragičević, Slavne neznane (2016)

 

Nina Dragičević - Slavne neznane

Nina Dragičević - Slavne neznane

Nina Dragičević - Slavne neznane

 

Nina Dragičević - Slavne neznane

 

ENGLISH TRANSLATION:

Chapter: Shallow throat and the grand composition. Translation: Marko Karlovčec for IFCA – International Festival of Computer Arts 2018 (MFRU Mednarodni festival računalniške umetnosti 2018)

RECENZIJE, OMEMBE IN PREDSTAVITVE:

Revija Odzven (SIGIC), 2. 5. 2017. Andrej Tomažin: O knjigi Slavne neznane Nine Dragičević.

Delo, 11. 4. 2017. Gabriela Babnik: Slavne neznane: Razvijanje tapiserije neslišanih umetnic.

Mladina, 31. 3. 2017. Gabriela Babnik: Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku.

Radio Študent, 3. 3. 2017. Marko Karlovčec: Nina Dragičević: Slavne neznane.

Revija NovaMuska, 2. 3. 2017. Nataša Velikonja: Iz neslišnega v slišno.

Recenzija Bukla, 2017. Nina Dragičević: Slavne neznane: zvočne umetnice v konstrukciji družbe.

22. Slovenski dnevi knjige, 22. 4. 2017. Nina Dragičević: Slavne Neznane, interaktivna zvočna instalacija in branje.

Predstavitev knjige in/ali zvočna instalacija v Pritličju (Ljubljana) /Book presentation and/or sound installation at Pritličje (Ljubljana) >>>