Category Archive: Uncategorized

Nataša Velikonja: O interpretiranju umetnosti

Umetnost je danes nedvomno del popularne kulture. Je del družbenega in vse bolj družabnega življenja, zanimanje javnosti zanjo je veliko, možnosti umetniškega ustvarjanja in realizacije so široke in digitalne platforme omogočajo lahek dostop do javnosti. Vsakdo ustvarja, vsakdo objavlja, vsakdo ima svojo javnost. Umetnost je socializirana, javnosti pa zasebniške. Digitalna kultura rojeva obilje in obenem ustvarja puščave, v njej smo zasičeni in hkrati bivamo v praznini, vse je udomačeno in vendar vseskozi nedoločljivo, zasebniške javnosti ne ustvarjajo več niti skupnega niti občega, zgolj kratkotrajne spektakle srečevanja, in socializirana umetnost je komoditetna.

Kako torej v tem obilju, v tej puščavi najti pomen, pradavni ključ, ki odpira vrata k spoznanju? Kako ga ustvariti? Kako v tej dobi, nasičeni z besedami, zvoki, podobami, imanentnimi orodji izražanja, najti umetnost, ustvariti umetnost, ki bi to podatkovno nasičenost zmogla obvladati, jo misliti in reflektirati, pokazati na njene realne učinke opustošenja, ne le afirmirati banalnega navdušenja nad obiljem kombinatorike družbenega? Kako preprečiti, da bi to preobilje, predvsem pa splošna udomačenost umetnosti prekrila tista umetniška dela, ki imajo kritični potencial? Ali lahko umetniško delo dandanes samo prebije jekleni obroč ne le intelektualne, temveč tudi čustvene ali čutne avtarkije? Ali je čas za novo umetnostno teorijo, za novo misel o sami umetnosti, pa tudi o družbenem okolju, s katerim se umetnost sooča? Ali potrebuje umetnost dandanes znova interpretacijo, starega trojanskega konja, s katerim si je v preteklosti že neštetokrat pomagala pri artikulaciji svojega pomena?

Vprašanja o odnosu med umetnostjo in njeno teorijo, interpretacijo, so stara. Ali naj se umetnost interpretira? Ali naj se okrog nje gradi teoretski, interpretativni okvir? Ali naj se umetniško delo še dodatno pojasnjuje, če obstaja domneva, da bo naletelo na ozke kroge sprejemanja in celo na napačno razumevanje? Ali naj umetnica, umetnik sam ponudi interpretacijo, da bi se z njo že vnaprej izognil napakam pri sprejemanju bistva umetniškega dela? Če umetnost pojasnjuje svet v svojstvenem jeziku, če umetnost konstruira svet s specifičnimi sredstvi, ali naj, da bi bila razumljivejša, poseže še k drugim diskurzom?

Sama umetnost in njena interpretacija sta si pogosto v navzkrižju, spet drugič se dopolnjujeta. Interpretacija pogosto postavlja umetnost v sekundarno vlogo, saj predpostavlja, da umetnost sama po sebi ni zmožna pojasnjevati sveta, podajati vsebin, zato pač potrebuje interpreta. Četudi se umetnosti priznava avtonomija diskurza, smo vendarle pogosto prepričani, da interpretacija širi domet umetniškega dela, pojasnjuje ne le njega, temveč tudi umetniške koncepte in nove kategorije, družbene kontekste in vse ostale kulturne dimenzije, zaradi česar bo umetniško delo lažje vstopalo v svet, v javnost. Umetnost naj bi potrebovala oporo družbene teorije in javnost, ki je v družbeni teoriji doma. Če želimo širiti spoznavne horizonte, bomo poleg umetnosti uporabili še druge možnosti, interpretacijo, manifeste, razprave. Teh dodatnih načinov pojasnjevanja se pogosto poslužujejo tudi sami umetniki, umetnice, vse v želji, da bi njihova umetniška dela in njihova perspektiva čim bolj natančno zaobjela čim širši krog zanimanja in prebudila čim več spečih glav.

Toda kakšen domet sploh ima interpretacija? Umetnost je lahko obdana s celostno teoretsko in razlagalno platformo, a se lahko prav tako sooči z nerazumevanjem, nesprejemanjem, segregiranostjo, izločenostjo. Modernistična umetnost s svojimi distorziranimi oblikami nikoli ni našla ne zavetja ne domicila v splošnem horizontu družbene predstavnosti, in interpretacija, ki je zarezala v modernizem in ga prevajala širši javnosti, je prej ko ne sledila normiranemu diskurzu, modernistično umetnost je vstavila v obstoječe kanone razumljivosti in tako v marsičem tudi razveljavila njena osnovna stremljenja: v svet zarezati z novo logiko, z novim jezikom, z novo predstavnostjo, ki bi prinesli nove perspektive. Interpretacija pogosto diskvalificira umetniško poetiko, saj s prevajanjem v razumljivejši medij predpostavlja njeno nekomunikativnost, morda celo neprimernost ali nezaslišanost, prevede jo v udoben, varen, neizzivalen, znan jezik, v stare spoznavne kategorije, spremeni bistvo nove umetnosti, preskoči njena opozorila na nove družbene napetosti, zaradi katerih je nova umetnost sploh nastala, s tem pa ne prepreči le novega razumevanja sveta, temveč tudi nove rešitve.

Interpretacija, ki jo torej lahko razumemo tudi kot nekakšen redukcionistični prevod, tako neizbežno podružbi novo umetnost, jo naredi sprejemljivejšo, in vsaj v primeru modernistične umetnosti, ki je želela absolutno razgraditi ali vsaj provocirati stari svet, je to bilo usodno, saj je prav interpretacija prispevala k temu, da je diskurz modernistične umetnosti za vedno ostal tujec v družbi, sama družba pa zatohla provinca starih in neustreznih pojmov. Modernistična umetnost je že sama po sebi bila nova interpretacija.

Ko sva se z Nino Dragičević pogovarjali o njeni glasbi, sva precej razpravljali tudi o razumevanju glasbene umetnosti ali zvoka nasploh onkraj ustaljenih konvencij. Omejitev razumevanja, na katero je naletavala Dragičević, je bila percepcija njene glasbe kot noisa. Res je, da današnji čas ni najbolj naklonjen ne analizi prisotnosti zvoka ne zvočnemu zapisu realnosti, kar Dragičević v svojih kompozicijah pravzaprav počne. Zvok je le redkokdaj, kot bi dejala glasbenica, zaznan kot izrazno sredstvo, in tako sva torej precej diskutirali o tem, kako javnosti preprečiti interpretacijo o noisu in jo usmeriti v razumevanje skladanja zvokov kot kompozicij, jasnih vsebinskih glasbenih struktur. Interpretacija naj bi zvočne elemente, ki so po nareku digitalne kulture razumljeni izolirano, atomizirano, kaotično, razkropljeno, razdrobljeno, povezala v pomen. Percepcija Ninine glasbe kot noisa je za poslušalstvo v digitalni dobi sicer kar simptomatična: noise, hrup, predpostavlja naključno napaberkovane zvoke, ki sami po sebi nimajo pomena. Oziroma: če je njena glasba noise, če so elementi med seboj povezani poljubno in brez konceptualne vezave, potem postane pomen stihijskost sama. To je ta strašen imperativ digitalne kulture. Toda pri Ninini glasbi ni tako.

Nina je kot glasbena ustvarjalka prvič nastopila pred javnostjo s kompozicijo »Preslišani fragmenti zvoka« na festivalu Lezbična četrt decembra 2013. Lezbična javnost je, recimo, potencialno usposobljena za razumevanje homoseksualne, lezbične umetnosti, kar pomeni, da je potencialno usposobljena prepoznati, razbirati in razumeti tematike, ki se ukvarjajo s telesnostjo, seksualnostjo, družbeno represijo, družbenimi normativi. Nova, javna platforma homoseksualne kulture, ki se je oblikovala od začetka sedemdesetih let 20. stoletja dalje, je vključevala oblikovanje javne homoseksualne scene, izrecne homoseksualne umetnosti ter konceptualnega sistema, nove sociologije, novih družbenih ved, nove epistemologije,ki so združeni celostno predstavljali novo paradigmo v spoznavnem prostoru, ki je bil vse dotlej gluh za vprašanja družbene represije in družbenih normativov, ki formatirajo določene telesnosti in določene seksualnosti. Spoznavni horizont družbe naj bi bil torej zaradi te intervencije nove spoznavne paradigme, ki jo je prinašala homoseksualna kultura, bogatejši. Iluzorno, kot smo bili priča, kajti nova paradigma se je v teku desetletij zreducirala na ideologijo, na identitetno potrjevanje, celo v politični projekt, ki že dolgo ne sproža več nobenih pomembnih eksistencialnih vprašanj, temveč zgolj še predstavlja, potrjuje in socializira različne identitetne predstavnosti.

Pred »Preslišanimi fragmenti zvoka« je bila torej lezbična javnost in zanjo je ta kompozicija zanimiva tudi zato, ker v njej slišimo Gertrude Stein, Audre Lorde, tudi Urško Sterle – predvsem pa jih slišimo presekane s hrupom, z zvoki kot motnjami, ki zarežejo v njihovo govorjenje. To je sicer samo en vidik Ninine kompozicije, ima pa precej opravka z družbeno postavitvijo homoseksualne pozicije. Interpretacija se mi je torej zazdela – poleg tematiziranja načina uporabe zvoka – nujna tudi zaradi desetletij razveljavljanja ostrine homoseksualne kulture, izgube izvornih vprašanj o homoseksualnem telesu/jeziku v objemu represivne družbe, in skladno s tem mojega strahu, da onkraj vesele identitetne reprezentančnosti, ki že dolgo uničuje imaginarij in misel in čute v homoseksualni kulturi, nič več ne bo razumljeno.

Zato sem v diskusijah z umetnico sprva zagovarjala interpretacijo. Zazdelo se mi je, da bi lahko z njo še dodatno osvetlili mnoge, bolj ali manj izgubljene vidike terorja totalnosti in preobilja hrupa, ki preglasuje jezik, ki bi moral biti slišan. To sicer lahko pripneš na katerokoli marginalno družbeno pozicijo, ne le homoseksualno, in izpostavitev tega vidika bi bila še posebej pomembna v kontekstu oglušujoče digitalne dobe. Potem pa sem se, tudi preko pisanja tega teksta, temu stališču vse bolj odpovedovala: morda je homoseksualna kultura, tako kot nekoč modernistična umetnost, za vedno izgubila svojo moč in ostrino prav zaradi interpretativne preglasitve umetniških dimenzij ter vseprisotnosti družbenega in celo političnega diskurza. V javni predstavnosti homoseksualnosti obstajajo dandanes zgolj še politične deklaracije in agende, ki kot edino možno subjektiviteto predvidevajo zbirokratizirano državljanskost. Morda se je treba vrniti k umetnosti. Kar pomeni, vrniti se k jeziku umetnosti.

Poleg tega: umetnost je samosvoja ptica. Ostati mora svobodna. Nina Dragičević upodablja stvarnost skozi natančno koncipirano zvočno strukturo. Njeno komponiranje zvokov je zaporedje znakov, ki združeni predstavljajo kompleksno realnost. Tako jo sliši, njeni zvočni zapisi so njena perspektiva in njen jezik, njene glasbene kompozicije so njena ozvočena realnost in hoteti jo prevajati preko interpretacije bi pomenilo preglasiti njen umetniški izraz, ki je ves njen izraz. Tako ona govori. Njen zvočni realizem nas bo zmogel zalučati daleč preko strogo varovanega in negovanega območja vseživljenjske spoznavne paralize, do katerega nas hočejo pripeljati normalizacijske politike digitalne dobe in nas za vedno pustiti prav tam. Namesto tega bomo do njih razvili imunost, poleg tega pa, in to je najpomembneje, tudi senzibilnost za imanentni teror vsakršne človekove družbenosti. To je prava mišljenjska osnova za naprej. To je umetnost. Takšna je nekoč bila homoseksualna kultura. Ali vsakršna kultura.

Degustirajte me

Nikoli nisem veliko vedela o lezbični četrti. Šala. Res pa je, da vsak dan kaj novega izvem. Res je tudi, da vsi vsak dan o tem kaj novega izvemo. Tudi tisti, ki se tega ne zavedate. Morda na to ne bi tako gledala, če mi ne bi pred kratkim Velikonja rekla nekaj, kar se na prvo žogo lahko zdi povsem banalno in trivialno.

Recimo bobu bob – Lezbnik je bil čista zmaga. Iz preproste ideje o festivalskem časopisu, ki bo podajal subjektivna mnenja o dogodkih, je postal medij, ki je združil pregled festivalskega dogajanja, ob konstantni paniki koordinatorke Sukič, ker je bila čisto preveč polna dela, pa je vseeno prevzela skrb za naklado. Postavil je novo platformo za lezbične tekste, kot je to, vidno premišljeno in z visoko postavljeno kakovostjo, že naredil LesboLezbnik se je zgodil zato, ker so scenske džekice dale priložnost mladim. Kar je seveda pametno, saj se lahko premikamo naprej le, če nenehno dodajamo sveže možganske celice. Lezbnik se je zgodil ob kavi z Velikonjo in Urško. Dež je padal, kot bi ukinili tuše, ljudi pa je vseeno treba umiti. Zeblo nas je. Zeblo bi nas še bolj, če ne bi padle v noro maštarsko debato o festivalu LL 25.

Delala sem na mnogih festivalih: fotografskih, jazz, mladinskih, glasbenih, pijanskih. Pri vseh je šlo za mesece dela in maštanja. Vedno je prišlo do zapletov. Ne glede na to, kako zgodaj se začnejo priprave, se na koncu noro mudi. Pozabijo se očitne naloge, kljub temu, da je sestankov n. Gre za timsko delo, pri čemer se mnogi znajdejo v timu po naključju, ne pa zato, ker bi si že od nekdaj želeli delati v skupini. Vedno, ampak res vedno se delajo press kiti oziroma kake druge mape, v katerih so program, kvazi simbolična darila v obliki obeskov za ključe, ki se ti jih, če festivale obiskuješ pogosto, v nekem času nabere toliko, da noben ključ na tem svetu ni več sam, temveč opremljen z bolj ali manj dobro oblikovanim trakom. Dobro je, da obstajajo trakovi, sicer ne bi vedeli, kaj odpira kateri ključ. Le ključ bi bil. In ker so si ključi zelo podobni, postane del življenja (še ena) frustracija, ker se ti res ne da porabljati časa na ugotavljanje, kaj naj bi ključ odprl. Še več, ključi so kot ljudje, večina si je do potankosti podobnih.

Vsak mora imeti obesek, da se ve, kaj se z njim odpira in odklepa in sploh počne. Če sploh kaj. Pa je v bistvu zelo enostavno: ključe se vtika v luknje, nazobčane luknje. Luknje najprej niso bile nazobčane. Zobe smo dodali, ko smo ugotovili, da res ne moremo čisto vsega stlačiti v čisto vsako luknjo. No, lahko že, smemo pa ravno ne. Kam pa bi prišli, če bi vsak smel ustrezati vsaki luknji, zdrajsani in zguljeni od začetne napake tlačenja vseh povsod. Ko smo naredili nazobčane luknje in tako tudi ključavnice, smo morali začeti brusiti. Se zdi enostavno, mar ne? Vzameš ključe, šmirgl papir, malo podrgneš in, voila, sodiš v luknjo. To je šlo še kar dobro, dokler se ni, kot se to rado zgodi izvrstnim idejam, brušenje ključev razpaslo in populariziralo in kar naenkrat smo imeli poplavo ključavničarjev. In še vedno jo imamo. To je donosna obrt, saj vendar vsak rabi brušenje. Ključa, kakopak. Zanimivo se mi zdi, da je to edina obrt, katere izdelkov ni treba plačati. No, vsaj v denarju ne. Dogovor je, da se izdelava in brušenje plačujeta sproti, po obrokih, ki niso fiksno določeni. Tudi cena ni končna, spreminja se glede na trenutek v času. Je pa zanjo značilna inflacija. In obresti. O teh se ne govori, te se samo pojavijo in tudi takrat se jih ne omenja. Obresti so tisti slon v prostoru, ti pa se strinjaš s tem, da slon obstaja ravno tam, saj mu je še vedno bolje tu na toplem, kot pa v nekem gnilem koncentracijskem taborišču za živali, znanem tudi pod kratico ZOO. Obresti niso na brušenje. Obresti so na hitrost oziroma počasnost uspešnosti brušenja. Gre pa tu za
obratno sorazmerno odvisnost obresti od hitrosti. Ne splača se ti ravno biti diamant, s tem je veliko dela, cena pa je, kot že rečeno, popolna neznanka. Splača se ti biti, na primer, mehek les. Pač neka dila, ki jo pošlajsamo in že imamo ličen kipec za v jaslice pod jelko ali pa ključ za odpiranje kolibe.

Ta vikend naj bi preživele v eni veliki kolibi. Veliki kolibi se v našem svetu, pri čemer za svet jemljem Slovenijo, ker je to smiselno, saj ima morje in gore in veliko različnih dreves in veliko različnih ljudi. To pa zna biti težava. Različni ljudje, namreč, ne različna drevesa. Z drevesi nimamo težav, saj so tiho. Vseeno jih sekamo in rezljamo in stružimo in cepimo, pa ne proti hepatitisu, pogosto jih dajemo kar v kozarce, da se potem iz njih izrodi hruška, ki jo zalijemo z alkoholom, druge tekočine za zalivanje itak ni. Drevesa radi rezljamo in oblikujemo v pravilne oblike, ob tem pa ne gre zanemariti, da smo si sami določili, katere oblike so pravilne. Določene imamo načine, kako vse to z drevesi početi. Konec koncev smo uspeli določiti tudi, kaj naj bi počeli, denimo, s čevlji. Zlagamo jih. Čisto preveč časa imamo, tega ne morete zanikati, pa če še tako veliko delate in imate poln sod hobijev in si iz tega soda ne natakate po deci in počasi degustirate, ampak se v sod kar mečete, z vso primitivnostjo, ki jo premorete, ko ste sami. Če imamo čas za nenehno zlaganje čevljev na hodniku, ki je pač pametno določen prostor za čevlje, potem imamo preveč časa. Še več, jasno nam je, da se čevlji zlagajo tako, da je levi vedno na levi in desni vedno na desni in da sta vedno skupaj. Dobro je, da se malo dotikata drug drugega, ker bi, ne vem, morda naslednje jutro ne vedeli, h kateremu desnemu sodi izbrani levi in bi nam potem tuhtanje o tem vzelo več časa kot pa nam vzame tiščanje levega k desnemu večer prej. Torej morda s tem prihranimo čas. Zjutraj,
ko naj bi šli v kolibo, pardon, kočo, sem zamudila. Odločila sem se namreč, da bo vseh dvajset in več lezbijk zamudilo, ker je to ipak sobota in je bil pred tem petek, za katerega edini pameten sinonim je Monokel. Sama sem se Petku brez težav odpovedala, ker je bila tu Andrea in o njej bistveno manj vem.

Na poti v kafič sem se spraševala, zakaj mi je treba po tem mrazu lazit na več kot tisoč metrov, četudi z avtom, zakaj mi je tega treba, ko pa bi lahko ostala v mestu. Šla bi k Franciju na makiato, potem do kavarne na eno brazilijo ali etiopijo, potem pa še nekam na makiato, ker tega danes zares še nisem spila, ker prvi ne šteje, dokler nista vsaj dva. Zakaj sem sploh na glas povedala to idejo, da bi punce peljala na neko planino, jih tam za dva dni zaprla v kolibopardonkočo in celo pričakovala od njih, da govorijo. Dajmo zdaj lepo prosim vsi, ki si ob tem mislite, da sem smešna, če se mi zazdi, da bodo punce bolj kot ne tiho, saj gre vendar za ženske in te predvsem govorijo. Kar zaprite usta, ne bi gledala sivih plomb.

Prvi meseci na sceni so bili zame nadvse poučni. Ko sem z zlomljeno nogo sedela pred Opnom, je mimo prišla ena Petra, se ustavila ob meni in si me, kot se je njej verjetno zdelo, natančno ogledala. Nato je z levo šapo, brez poznavanja osnov fizike in prenosa sile, vzela zalet in me, kot se je njej verjetno zdelo, nežno potrepljala po hrbtu. Če se komu zdi, da imam danes desno lopatico premaknjeno kak centimeter naprej in da mi zato desna joška ponosno izstopa – to ni slučajno tako. Njen dodelan pristop se, na moje veliko začudenje, s tem še ni končal. Ponosno se je nasmejala, kot da je ravnokar v Kočevskem Rogu ustrelila, pardon, ujela zadnje štiri medvede in zdaj ne rabi več skrbeti, s čim bo položila tla, ko si bo sezidala bajto. Tudi s tem še ni bilo konec. Spregovorila je. Rekla je, kaj je zdaj, lajdra, kaj boš spila. Mislim, da je pričakovala, da bom takoj sprejela ponudbo za Laško, uradno lezbično pijačo iz časov pred Bolnčko – mimogrede, rešimo za vse večne čase vprašanja natakarici v Monoklu, kaj, za vraga, je Bolnčka: to je redbulvodka, ime pa je nastalo z izkušnjami – in da bova potem kako pametno rekli, mene bo njena dovršenost navdala z veseljem in spolno slo in potem bi bilo noro. Ker pa je moja reakcija izostala oziroma ni bila opazna, je Petra preusmerila svoj elan k puncam, ki jih je že poznala. In so se pogovarjale, kako je bilo v petek. In kaj bo ta petek. In njej se je vmes ogromno že zgodilo, ker ona hitro vozi in ji nihče nič ne more. Bolj vsebinskih pogovorov zaznam premalo. Ves čas se prepričujem, da se mi tako samo zdi in da naj se najprej odločim, kakšne pogovore bi morale imeti in zakaj ravno take. Pa mi ne uspe, torej je morda za razmisliti, ali slučajno lovim pločnike.

Vztrajam pri tem, da se moramo pogovarjati. O vsem. Tudi, ko se zdi banalno. Tudi, ko si ne upamo.

Če se že med sabo ne upamo pogovarjati, bi se morda lahko z drugimi? Ta koncept mi sicer ni všeč, ker se mi zdi ta ekipa kar samozadostna in tako pripravljena na vsako vprašanje. Če ne drugega, si lahko vedno mirno in brez odvečnih besed svetujemo, da se gremo zleknit na kavč in spit kavo. V času ob kavi lahko veliko ugotoviš, četudi si tiho. Pa vseeno, nove modrosti in drugačni pogledi na stvar nikoli niso odveč. Pri tem tudi ni pomembno, ali modrosti in pogledi pridejo od ekipe. Lahko bi se, denimo, pogovarjale s starši. Že zaradi demografije lahko rečemo, da imajo več izkušenj. Ne nujno direktno povezanih s tvojim vprašanjem, ampak tu je že v igri širša slika, ki nam vse prepogosto sfali, ko smo sredi vozla grobe volne, ki ga nobena mačka ne more odfecljati s svojimi krempeljci in nam ponuditi vsaj fotosinteze. Veš, jaz imam zate veliko vprašanj. Zadnje čase predvsem takih, povezanih z ljubeznijo. Pa se ravno o tem ne morem s tabo pogovarjati. Ni, da se ne bi, o, pa še kako bi se. Ti me ob vsaki dilemi pomiriš. Sploh ne razumem, kako znaš tako primerno delati s takim vulkanom, ko pa si sama majhna in bolj bonsai kot sekvoja. Na videz. Ko pridem blizu in me samo pogledaš, imaš na štedilniku že pripravljeno vodo, da si boš iz nje naredila kapučin, ki to ni, nekje vmes med iskanjem krožnička od šalčke me boš pogledala z ogromnimi zelenimi očmi, tako malo izpod čela, očitno imam to po tebi, in že tu bi lahko zaključile, ker sem bolje kot sekunde prej. Pa vseeno nadaljujeva in jaz nekako, na pol artikulirano, spravim iz sebe, kaj mi ni jasno. To je vedno težava, ker če ti nekaj ni jasno, kako naj potem to jasno pojasniš. Vedno me pazljivo poslušaš, ne mudi se ti. Skoraj vedno je tvoja prva reakcija, da močno povzdigneš obrvi, češ, kaj je pa tu problem. Ma daj, nije to ništa. Jaz te vedno nazaj gledam presenečeno, skoraj užaljeno, češ, kaj pa tu ni problem. Tebi se poleg ostalih gubic počasi pokaže še ena posebna, smejalna, ker si v glavi že rešila ta moj takozvani problem in morava zdaj samo še spiti ta tvoj kapučin, ki to ni, potem boš hotela nekaj sladkega, kak marcipan, vmes me boš objela, meni pa ne bo nič jasno. Jasno mi bo, da je problem rešen, le še sestaviti se moram od prej omenjenega šoka. Danes imam vprašanja o ljubezni. Tebe ni tu, še dolgo ne boš. Če sploh kdaj. Ker se o tem res ne moreva pogovarjati. Jaz bi se. Želim si te vprašati, ali je možno, da nekoga ne znaš imeti rada tako, kot bi morala? Pa naj se zdaj vse kul lezbijke spotaknejo od zgroženosti nad temi nekimi emocijami. Vem, vem, ne moreš nekako imeti rada. Ali imaš rada ali pa nimaš, kako imaš rada, je pa čisto nepomembno. Pomembno je, kako to pokažeš, mar ne? Pa če se trudiš in ti pri tem uslugo, včasih sicer medvedjo, dela domišljija, potem ti menda uspe. Vse to vem. Zakaj imam potemtakem še vedno to vprašanje. In še jih imam. Množijo se. Reprodukcija med vprašanji je dovoljena. Vprašanja imajo družine. Vsaj nekaj, če že vsi ljudje ne. Morda pa nehote posvajam vprašanja. To smem. Čuvam jih in hranim jih in jih tudi veliko objemam, pazim, da mi ne uidejo, ipak še niso zrela, ko pa nimajo odgovorov, s katerimi bi jih poparčkala. Vprašanja so tako pri meni, da niso sama. Kako veš, ali se bo izšlo? Jebite se vsi, ne zadovolji me, da pač ne veš in da moraš delati po filingu in potem bo vse dobro. Dajmo, prosim, glave skupaj in naj nekdo že enkrat konkretno odgovori na to vprašanje. Mislim, da ti veš, kako veš, ali se bo izšlo, ampak tebe ne morem vprašati. Mala sramota za družino, a? Ti je malo hudo? Kar naj ti bo, kaj pa daješ v ospredje vse, samo svetosti družine, kot ji sama praviš, ne. Nočem, da ti je hudo. Imam še vprašanj. Kaj narediš, ko v ljubezni nimaš odgovora, pa bi ga morala imeti? Tebi je vedno bilo všeč, da premišljeno odgovarjam in da si vzamem čas za razmislek in da vse pretehtam. Imam tudi to po tebi? Veš, zelo sem zaljubljena. Že nekaj časa. Veš to? Povedala sem ti, ampak, ali to veš? Veš, veliko sem se naučila o ljubezni. Ja, ja, zdaj se ti bom malo pohvalila. Te dni pravim, da furam revolucijo. Kar povem, kaj čutim. No, ne vedno, nisem še tam. Ampak brez heca, res to počnem. Ti bi rekla, da te to ne čudi, sem se vedno znala dobro izražati. In da imam to po tebi. Ja, cela sem po tebi. To me nemalokrat skrbi. Ampak ti ne veš, vsega pač ne moreš. Ne veš, recimo, kolikokrat sem nekoga mirno gledala, ko mi je z veliko bolečine skušala dopovedati, da jo boli, mislila je, da mi je vseeno, kdo pa ne bi, ko pa te lahko mrtvo hladna gledam in čakam, da mi skratiš muke. Si me tako učila? Nisi. Sem vseeno to počela? Da. Si me naučila, naj se nenehno učim? Si. Počnem to? Da. Žal te moram vseeno malo razočarati in ti priznati, da se sama sebi pri tem še vedno ne zdim ravno uspešna. Zakaj ne? Zakaj mi revolucija ne pomaga? Zakaj tolikokrat ne morem mirno spati, ker mi ne gre v glavo, kako trud ne rezultira v dobrem. Veš, zdaj sem z nekom dobrim. Tako dobrim, da me razmetava od Viča do Vršiča in nazaj, hkrati pa sedim tu na kavču in samo čakam, da me raznese od strahu, kot karbid v pločevinkah, kakršne so fantje na igrišču našega kvarta vsako zimo pokali v upanju, da bo odmevalo vsaj do Brežic? Vsaj primerno sezono sem si izbrala. Kje si, da mi poveš, zakaj ta dan želim preživeti s tabo pomeni komplikacije in nerazumevanje? Zakaj karkoli, povedanega na lep način, mišljenega lepo, lahko vodi v nekaj malo manj lepega? Čisto vsakdanje probleme imam, veš? Le da se meni zdijo cela znanost, tista z neskončno dolgimi neenačbami. Ker nanje, na probleme in nekaj neenačb, nimam odgovorov in na vir odgovorov ne dostopa. Veš, da je to namig?

Kljub mrazu in vetru mi je uspelo priti do kafiča, kjer me je čakalo dvajset punc, naštelanih na vikend v gorah. V tem kafiču po navadi parčki jejo zajtrk, vse tiste toaste in olive in ogromno jajc. Po navadi je v tem kafiču kaotično. Ducat natakarjev teka naokoli s krožnički in šalčkami, spretno zvijajo ramena in boke, da se prerinejo skozi luknje, ki nastanejo, ko si gostje (to je, parčki) slačijo in oblačijo plašče in ostale sloje plaht. Ljudje (to je, parčki) v tem kafiču si imajo največ za povedati. Neverjetno veliko in še preden navalijo na vsa tista jajca. Ko sem vstopila, ni bilo kaotično. Prostor je zavzelo dvajset lezbijk. Impresivno skulirano so srkale svoje kave, vse od ekspresov do gigantskih juhastih kav. Pri tem višina ali velikost lezbijke nista povezani z velikostjo kave. O jajcih ne duha ne sluha. Ta velika skupina punc – vidi se, katera sodi h kateri mizi, to je vedno tako pri lezbijkah, kot male gverilsko organizirane bande zasedejo prostore in potem pač relaksirajo, kot skupinice in hkrati kot družina – me je veselo pozdravila, pri čemer ni zmanjkalo očitanja zamujanja. Kakopak, povedale ti bodo, one vse opazijo in skušaj ti zdaj zamenjati temo kar tako, če pa bi one zdaj rade povedale, da smo bile zmenjeni pol ure prej in da si kao neka organizatorka, c c c.

Počakala sem, da mi v miru očitajo zamujanje, ker sem vedela, da sledi še toliko dobrega. Snela sem tista modra sončna očala, za katere se izkaže, da so Maji zelo všeč. Kasneje v dnevu se izkaže, da imava v več stvareh podoben okus, podobno zaznavava zanimivo in lepo. To mi je všeč, ker to lahko pomeni veliko prijetnih pogovorov o prijetnem, zanimivem in lepem. Še več, Maja ne diplomatizira po nepotrebnem, zato od nje dobiš dokaj spontane reakcije in izjave. Tudi ko ob pol šestih zjutraj pokličeš na njeno delovno mesto, ker rabiš nekoga, da pride pote. Tebi ni čisto nič jasno ob taki uri, zunaj je tema, prve kave še nisi niti povohala in ne veš, v kateri smeri kolodvor sploh je, ti pa Maja poskočno in skulirano pove, da ti njo pač obožuješ. In ti se potem pač strinjaš. Zraven Maje sta sedeli Petra in Nika, ki sta več kot očitno večer prej izkoristili vse potenciale Monokla. Nika vsaki dve minuti pove, da mora ona spat. Če pa že ne more spat, gre lahko peš na planino. Punce so namreč čisto resno prišle na idejo, da bi, glede na to, da so na planini snežni zameti, šle gor kar peš. Če sem prav razumela, je bila stvariteljica te briljantne ideje naša vrla bodoča scenka in že zdaj trenerka socialnih veščin, ki je bojda do današnjega dne osvojila vsaj en slovenski vrh. Po snegu. Peš. V petkah.

Peš in z avti smo se prestavile v Opna. Jaz sem prišla malo kasneje, ker sem najprej skočila s psom v merkator po čips, smoki, čokolado, mandarine, piškote in verjetno še kaj, da punce preživijo cel dan, ne da bi se zgrudile od lakote, ker niso prišle do planinskega golaža v kruhovi skledici. Na poti do Opna sem razmišljala, koliko bo ta dan naporen. Bomo sedele za mizami, pile sedmo kavo in tuhtale, kaj naj same sabo? Kepanje je odpadlo, angelčkov v snegu na Prulah ne bomo delale, ker bi to bilo pod vsemi nivoji kulskega, imidž pa je pomemben faktor v življenju (lezbijk). Bo Nataša že pred kavo odvihrala na plavanje, da nadoknadi za cel teden zapostavljanja ene njej pomembnejših aktivnosti? Sprašujem se, če nam verjame, ko rečemo, da bomo šle enkrat z njo. Jaz bi šla. Samo za to priložnost bi skočila v hervisa po enodelne kopalke. Hotela bi temno modre, adidas in da imajo na hrbtu križ. Sicer se mi jih ne bi dalo pomerjati, ampak pri enodelnih je to mus, sploh če si moje višine, ker imam dolg trup, in če bi mi bile enodelne kopalke premajhne, bi me zategovale pri ključnici in potem bi bila puklasta, to pa res ni primerna poza za notranji bazen, sploh, ker je poza pomemben faktor v življenju (lezbijk). Eden lepših prizorov je priti v Opna poleti. Takrat je postavljena provizorična terasa, kot se reče prulskemu pločniku. Dekleta, utrujena od dela v hudih vročinskih razmerah ali pa samo zdolgočasene od čakanja na kako delo, čilirajo na terasi. Včasih pijejo limonado, bolj pogosto pa kavo ali pivo. Ali pa najprej kavo in potem pivo. Kave se med lezbijkami poleti nič manj ne spije. Ko smo pripravljali izlet na planino, sta mi Urška in Velikonja zaskrbljeno, vsaj zdelo se mi je tako, pisali, da kako bomo uredili, da bo na planini sveža kava dostopna tudi ponoči. Skrb se mi ni zdela nič kaj čudna, saj vam pravim, da je kava esencialni element lezbičnega obstoja. Ob kavi smo se in se še vedno spoznavamo, rešujemo težave, si prostovoljno ustvarjamo smejalne gubice, tudi načrtujemo. O da, veliko načrtujemo. Cel koncept festivala LL 25 je nastal ob kavi. Ideje o piknikih in izletih na razne planine so nastale ob kavi. Sestankov ne rabimo. No, rabimo jih, ker imamo potem lahko zapisnike, ki se podpisujejo z odtisom našminkanih ustnic tajnice lezbične mafije. Da, dovoljeno nam je zavidati. Lezbijke tako poležavajo, visijo, postopajo in predvsem so na Opnovi terasi. Že od daleč jih vidiš, ko greš čez most. Tudi one tebe vidijo – že prej sem zapisala, da vse opazijo. Ker jih imam rada, sama verjetno več opazim kot naključni mimoidoči, ki se skušajo v popolni zadregi čim prej odkotaliti mimo tega buffeta, ampak ne prehitro, ker je vseeno treba preskenirati to sceno in si na hitro ustvariti neko mnenje. Vedno znova opazim, kako sproščeno posedajo. To ni tisto sproščeno posedanje turistov na pločniku pred kipom Prešerna in tiste ženske, ki mu ždi nad glavo. To je sproščeno, kul, resno, analitično, glasno, previdno, nasmejano, subtilno čustveno in ljubko hkrati. Dodam naj, da je to moja prva raba besede ljubko. Kaj naj, če pa je res tako. Lezbijke so neverjetno prisrčne.

Prisrčno ne more biti umetno ustvarjeno. Prisrčno ne postane prisrčno tako, da ga iz navadnega in grobega brusiš tako dolgo, dokler mu manjka samo še mašnica, pa bi ga delil naokoli prijateljem, družini in poslovnim partnerjem za neke praznike. Ni je obrti, ki bi to zmogla. To je lepota teh punc, take pač so. Take pridejo, se nekaj časa navajajo, koliko časa se navajajo, pa je odvisno le od njihovih socialnih veščin in izbora gverilsko organizirane bande, v katero slučajno najprej padejo. Ni pa jih treba brusiti, da bi sodile v neko luknjo, ker scena sploh ni luknja. Nima oblike, ni simetrična, celo noče biti simetrična.Velikonja je tisti dan rekla, da se ti vsak dan zgodi nekaj lezbičnega. Jaz pa dodajam, da se vsem vsak dan zgodi nekaj lezbičnega. Vsi ste v lezbični četrti, mešani in zmešani, nori, kreativni, močni, razmišljujoči, artikulirani lezbični četrti. Četudi vas to plaši ali se vam gnusi. Lahko pa vam svetujem, da jo degustirate.

Prvič objavljeno v reviji Lesbo, št. 23,  l. 2012.

Revija Narobe ali Kako povoziti svoje

Zgodilo se je, da sem šele danes prebrala Tragedijo današnjih gejev Larryja Kramerja, v prevodu Nataše Velikonja. Zgodilo se je tudi, da sem še pred branjem samega teksta prebrala recenzijo eseja in prevoda v reviji Narobe in me zdaj daje besnilo.

 

Za začetek pustimo, da se zdi recenzentu Alešu Zobcu avtorjev tekst skoraj paranoičen. Mislim, ja, tudi tako lahko rečemo Larryju Kramerju, geju in aktivistu (med drugim), ki se mu je osebno pričevanje razmahu virusa HIV in odnos relevantnih institucij oz. pomanjkanje odnosa zazdel tako zaskrbljujoč, da je v svoji ljubezni do gejev in lezbijk glasno in vztrajno rinil to tematiko na vrh prioritet, kazal s prstom na krivce in pozival k odgovornemu seksu. Aja, pa HIV pozitiven je. Pa na transplantacijo jeter je čakal skoraj 15 let. Ker je pač HIV pozitiven. Zna biti, da je soočanje s tovrstnim zdravstvenim stanjem pripomoglo k njegovi strasti? Zna bit, a?

In tako se privlečem čez to mikro recenzijo in pridem do zadnjega odstavka. Konci so vedno odstavek prepozni, prekleti konci.

Na koncu recenzent bistro doda, da bi morale pripravljalke prevoda slediti Kramerjevemu pozivu, da je treba učiti gejevsko zgodovino. Sicer povsem smiselna ugotovitev, če le ne bi predvidevala, da tega ne počnejo. (Tu se sicer sprašujem, kdo so vse te pripravljalke prevoda, ko pa ga je prevedla ena avtorica.)

Res ne vem, kako se takšne stvari pripetijo.

Ne vem, morda je moral zapolniti prostor na papirju. Morda je zamešal prevajalko Velikonja z eno drugo, ki je v bistvu strejt in zato piše o svojih kuharskih podvigih, DIY radostih, podaja utrinke o zadnjem plezanju na Nanos in spuščanju s Triglava, ali pa s tisto tretjo, ki sicer ponosno živi svojo akademsko kariero in predava lezbične študije, predava nekaj, česar ne živi, se pa to nikomur ne zdi nepojmljivo ali vsaj čudno. Morda recenzent ne ve prav dosti o prevajalki. Ne sanja se mu, kaj vse je napisala, kaj prevedla, kakšen je njen doprinos k popisovanju lezbične zgodovine, tisti LL 25 se mu mogoče zdi špeh 350 strani nevemčesa, zgodovine sigurno ne, četudi pokriva 25 let lezbičnega aktivizma v zaselku imenovanem Slovenija. Mogoče ni pomislil, da jo lahko najde vsaj na guglu, če je že osebno ne more vprašati, ali sploh katera lezbična aktivistka kaj pisuni o svoji vrsti in zakaj ne, če ne, in kaj ja, če ja, četudi živita na istem trgu istega zaselka, skratka, lahko bi jo zguglal, če je ne more vprašati v živo, našel bi, samo trenutek, našel bi več kot 44.000 zadetkov na ključni besedi Nataša Velikonja.

In zdaj si me predstavljajte, kako sedim, zvita na majajočem se stolu z eno nogo zrolano in drugo, ki vsake toliko na notri brcne v predal, kar je dobro, saj gre tako že napovedano besnilo nekam drugam, sem. In ker recenzent očitno ni opravil svojega dela in ker tiskanih izdaj revij ne moreš kar popraviti, bom opravila delo namesto njega. Pa poglejmo, ali je ‘pripravljalke prevoda’ zgodovino lgbt, homofobijo, življenje lezbijk in gejev že kaj popisala. Zaskrbljeno pogleda po prostoru, v upanju, da bo našla vsaj poved ali dve.

Recimo: napisala je Fragmente svobode, zbirko političnih esejev. Tu je znanstveni članek Pragmatični zakon, objavljen v reviji Teorija in praksa. Pa potem knjiga člankov in esejev o lgbt skupnosti, Lezbični bar. Prevedla je Homo konzerve Richarda Goldsteina, Eseje Monique Wittig, Več kot ljubezen moških Lillian Faderman, pred tem pa še Tereso de Lauretis in njeno delo Film in vino. Skupaj s Tatjano Greif je napisala članka Primerjalna analiza evropske zakonodaje na področju istospolnih partnerskih skupnosti in Stališča političnih institucij v RS do vprašanja spolne usmerjenosti. In potem zbornik LL 25 – Kronologija 1987–2012 s predzgodovino. Kronologija. 25 let. Rings any bells?

Opraviti imamo torej z avtorico, sociologinjo in aktivistko, ki 20 let konsistentno popisuje lgbt skupnost ter sistemske, družbene in medijske pristope k tematiki. In ko lokalni recenzenti tega ne vedo, besnim.

Res ne vem, kako se takšne stvari pripetijo. Pravzaprav me ne zanima, kako. Vem samo, da je to zelo Narobe. In besnim vsakič, ko so dobre produkcije ignorantsko spregledane, saj se neresnice širijo hitreje kot resnice. Besnim, ko aktivistke, zaradi katerih je lgbt gibanje pri nas predstavljeno bolj kot v celi Evropi skupaj, niso tako tudi navedene. In znorim, ko tega ne počnejo člani te provizorične skupnosti.

Tekst je bil objavljen na blogu In Numero et Mensura kot komentar na recenzijo prevoda knjige Larrya Kramerja, Tragedija današnjih gejev. Recenzija je bila objavljena na strani revije Narobe.