via Založba Pivec
“Prvič se je zgodilo, da je tako strokovno žirijo kot občinstvo prepričala ista pesem, gre za pesem brez naslova, ki se začenja z verzom in seveda mi ni …”
OBRAZLOŽITEV STROKOVNE ŽIRIJE (dr. Irena Popov Novak, Urška P. Černe, Marcello Potocco)
Nina Dragičević: in seveda mi ni
V nenaslovljeni pesmi je nemogoče zgrešiti njen zvočni impulz: najprej dolgi, notranje razčlenjeni, nato kratki verzi, kjer ni nobenih ločil. Temu se pridružuje večglasje, notranji monolog in neizrečeni komentarji, ki jih prekinja v kurzivi zapisani govor drugega. Čeprav bi oblikovanost na določenih mestih lahko spomnila na neovantgardno poigravanje s črkovnimi in besednozvočnimi enotami, pa avtorica svojo pesem zaobrne v podčrtanje pomena, tako da ji črkovni znak postane temelj za gradnjo narativa. Tako vznika obramba pred simbolno močjo družbenega diskurza, torej družbena kritika z modernimi sredstvi. Zgodba je ali bi lahko bila realna, vsekakor ima močno prezenco realnosti. Jasno je, da protagonistki ni do tega in se ji ne gre tja. Namreč na radio, vadit govor. Zaradi črke ć, kajti to je kršitev slovenske slovnice (fonologije), in zaradi guturalne izgovarjave glasu r, tudi to je kršitev slovenske slovnice (fonetike). Skratka, napaka − čefurka, ki pogrkuje. Napačnost telesa in kulture. Njih, ironično poimenovanih komisija, tribunal, konzilij, ki ugotavljajo sposobnosti in »pravnomočno«− zapisano narazen, da posebej opazimo moč, ki tako rekoč uradno odloča o sprejemljivosti in sposobnosti, − »skrbi le še domovina (dom vina?)«
To je pesem o odrinjenosti, občutju ne-varnosti, ki ga je nevroznanost nedavno locirala kot pravo poškodbo, močna (vsakokratna) večina pa se mu še zmeraj posmehuje. Tudi njen sogovorec v skrajni interpretaciji spada v to nacionalno strumno večino. Opisan je ambivalentno, na eni strani celo kot njej naklonjen, njej blizu, v resnici pa njej neskončno daleč. Le tako lahko razumemo distanco, nenehno odtekanje, odhajanje in vračanje, ki jo govorka izpostavlja do njega, in razumemo njegov morebiti dobronamerni nasvet, s katerim se pesem konča:nasvet o asimilaciji, ki je sicer potopljen v banalno, navidez kritično brbljanje. Ona pa na radio, v nestrpno okolje, v večino mora, za kruh. V tej gibki, zvočno pronicljivi, ritmični, mojstrsko izpeljani večglasni akustični slikariji »smeh ihti«. Nekdo je monumentalne drže, nekdo ni te sreče: »skratka (še kar sem tu zelo močno šibka)«.Pravzaprav je z vsakim izrečenim glasom izpostavljena očitanju, »saj se sploh ne znaš izgovoriti«. Od tod tudi pomisel, da fašizem ni nikdar dokončno zaspal, ampak ga znova obujajo, pri čemer ga vselej pripisujejo drugim. Krepak duh poznavanja jezika, ki ga ta poezija izkazuje z besednimi igrami, zamolki in ironijo, je učinkovit kontrapunkt prav tisti napačnosti, ki jo protagonistki očitajo v imenu ljubezni do domovine. Se čudite, da si je avtorica izbrala za šifro Nebodijetreba?
