Nikoli nisem veliko vedela o lezbični četrti. Šala. Res pa je, da vsak dan kaj novega izvem. Res je tudi, da vsi vsak dan o tem kaj novega izvemo. Tudi tisti, ki se tega ne zavedate. Morda na to ne bi tako gledala, če mi ne bi pred kratkim Velikonja rekla nekaj, kar se na prvo žogo lahko zdi povsem banalno in trivialno.
Recimo bobu bob – Lezbnik je bil čista zmaga. Iz preproste ideje o festivalskem časopisu, ki bo podajal subjektivna mnenja o dogodkih, je postal medij, ki je združil pregled festivalskega dogajanja, ob konstantni paniki koordinatorke Sukič, ker je bila čisto preveč polna dela, pa je vseeno prevzela skrb za naklado. Postavil je novo platformo za lezbične tekste, kot je to, vidno premišljeno in z visoko postavljeno kakovostjo, že naredil Lesbo. Lezbnik se je zgodil zato, ker so scenske džekice dale priložnost mladim. Kar je seveda pametno, saj se lahko premikamo naprej le, če nenehno dodajamo sveže možganske celice. Lezbnik se je zgodil ob kavi z Velikonjo in Urško. Dež je padal, kot bi ukinili tuše, ljudi pa je vseeno treba umiti. Zeblo nas je. Zeblo bi nas še bolj, če ne bi padle v noro maštarsko debato o festivalu LL 25.
Delala sem na mnogih festivalih: fotografskih, jazz, mladinskih, glasbenih, pijanskih. Pri vseh je šlo za mesece dela in maštanja. Vedno je prišlo do zapletov. Ne glede na to, kako zgodaj se začnejo priprave, se na koncu noro mudi. Pozabijo se očitne naloge, kljub temu, da je sestankov n. Gre za timsko delo, pri čemer se mnogi znajdejo v timu po naključju, ne pa zato, ker bi si že od nekdaj želeli delati v skupini. Vedno, ampak res vedno se delajo press kiti oziroma kake druge mape, v katerih so program, kvazi simbolična darila v obliki obeskov za ključe, ki se ti jih, če festivale obiskuješ pogosto, v nekem času nabere toliko, da noben ključ na tem svetu ni več sam, temveč opremljen z bolj ali manj dobro oblikovanim trakom. Dobro je, da obstajajo trakovi, sicer ne bi vedeli, kaj odpira kateri ključ. Le ključ bi bil. In ker so si ključi zelo podobni, postane del življenja (še ena) frustracija, ker se ti res ne da porabljati časa na ugotavljanje, kaj naj bi ključ odprl. Še več, ključi so kot ljudje, večina si je do potankosti podobnih.
Vsak mora imeti obesek, da se ve, kaj se z njim odpira in odklepa in sploh počne. Če sploh kaj. Pa je v bistvu zelo enostavno: ključe se vtika v luknje, nazobčane luknje. Luknje najprej niso bile nazobčane. Zobe smo dodali, ko smo ugotovili, da res ne moremo čisto vsega stlačiti v čisto vsako luknjo. No, lahko že, smemo pa ravno ne. Kam pa bi prišli, če bi vsak smel ustrezati vsaki luknji, zdrajsani in zguljeni od začetne napake tlačenja vseh povsod. Ko smo naredili nazobčane luknje in tako tudi ključavnice, smo morali začeti brusiti. Se zdi enostavno, mar ne? Vzameš ključe, šmirgl papir, malo podrgneš in, voila, sodiš v luknjo. To je šlo še kar dobro, dokler se ni, kot se to rado zgodi izvrstnim idejam, brušenje ključev razpaslo in populariziralo in kar naenkrat smo imeli poplavo ključavničarjev. In še vedno jo imamo. To je donosna obrt, saj vendar vsak rabi brušenje. Ključa, kakopak. Zanimivo se mi zdi, da je to edina obrt, katere izdelkov ni treba plačati. No, vsaj v denarju ne. Dogovor je, da se izdelava in brušenje plačujeta sproti, po obrokih, ki niso fiksno določeni. Tudi cena ni končna, spreminja se glede na trenutek v času. Je pa zanjo značilna inflacija. In obresti. O teh se ne govori, te se samo pojavijo in tudi takrat se jih ne omenja. Obresti so tisti slon v prostoru, ti pa se strinjaš s tem, da slon obstaja ravno tam, saj mu je še vedno bolje tu na toplem, kot pa v nekem gnilem koncentracijskem taborišču za živali, znanem tudi pod kratico ZOO. Obresti niso na brušenje. Obresti so na hitrost oziroma počasnost uspešnosti brušenja. Gre pa tu za
obratno sorazmerno odvisnost obresti od hitrosti. Ne splača se ti ravno biti diamant, s tem je veliko dela, cena pa je, kot že rečeno, popolna neznanka. Splača se ti biti, na primer, mehek les. Pač neka dila, ki jo pošlajsamo in že imamo ličen kipec za v jaslice pod jelko ali pa ključ za odpiranje kolibe.
Ta vikend naj bi preživele v eni veliki kolibi. Veliki kolibi se v našem svetu, pri čemer za svet jemljem Slovenijo, ker je to smiselno, saj ima morje in gore in veliko različnih dreves in veliko različnih ljudi. To pa zna biti težava. Različni ljudje, namreč, ne različna drevesa. Z drevesi nimamo težav, saj so tiho. Vseeno jih sekamo in rezljamo in stružimo in cepimo, pa ne proti hepatitisu, pogosto jih dajemo kar v kozarce, da se potem iz njih izrodi hruška, ki jo zalijemo z alkoholom, druge tekočine za zalivanje itak ni. Drevesa radi rezljamo in oblikujemo v pravilne oblike, ob tem pa ne gre zanemariti, da smo si sami določili, katere oblike so pravilne. Določene imamo načine, kako vse to z drevesi početi. Konec koncev smo uspeli določiti tudi, kaj naj bi počeli, denimo, s čevlji. Zlagamo jih. Čisto preveč časa imamo, tega ne morete zanikati, pa če še tako veliko delate in imate poln sod hobijev in si iz tega soda ne natakate po deci in počasi degustirate, ampak se v sod kar mečete, z vso primitivnostjo, ki jo premorete, ko ste sami. Če imamo čas za nenehno zlaganje čevljev na hodniku, ki je pač pametno določen prostor za čevlje, potem imamo preveč časa. Še več, jasno nam je, da se čevlji zlagajo tako, da je levi vedno na levi in desni vedno na desni in da sta vedno skupaj. Dobro je, da se malo dotikata drug drugega, ker bi, ne vem, morda naslednje jutro ne vedeli, h kateremu desnemu sodi izbrani levi in bi nam potem tuhtanje o tem vzelo več časa kot pa nam vzame tiščanje levega k desnemu večer prej. Torej morda s tem prihranimo čas. Zjutraj,
ko naj bi šli v kolibo, pardon, kočo, sem zamudila. Odločila sem se namreč, da bo vseh dvajset in več lezbijk zamudilo, ker je to ipak sobota in je bil pred tem petek, za katerega edini pameten sinonim je Monokel. Sama sem se Petku brez težav odpovedala, ker je bila tu Andrea in o njej bistveno manj vem.
Na poti v kafič sem se spraševala, zakaj mi je treba po tem mrazu lazit na več kot tisoč metrov, četudi z avtom, zakaj mi je tega treba, ko pa bi lahko ostala v mestu. Šla bi k Franciju na makiato, potem do kavarne na eno brazilijo ali etiopijo, potem pa še nekam na makiato, ker tega danes zares še nisem spila, ker prvi ne šteje, dokler nista vsaj dva. Zakaj sem sploh na glas povedala to idejo, da bi punce peljala na neko planino, jih tam za dva dni zaprla v kolibopardonkočo in celo pričakovala od njih, da govorijo. Dajmo zdaj lepo prosim vsi, ki si ob tem mislite, da sem smešna, če se mi zazdi, da bodo punce bolj kot ne tiho, saj gre vendar za ženske in te predvsem govorijo. Kar zaprite usta, ne bi gledala sivih plomb.
Prvi meseci na sceni so bili zame nadvse poučni. Ko sem z zlomljeno nogo sedela pred Opnom, je mimo prišla ena Petra, se ustavila ob meni in si me, kot se je njej verjetno zdelo, natančno ogledala. Nato je z levo šapo, brez poznavanja osnov fizike in prenosa sile, vzela zalet in me, kot se je njej verjetno zdelo, nežno potrepljala po hrbtu. Če se komu zdi, da imam danes desno lopatico premaknjeno kak centimeter naprej in da mi zato desna joška ponosno izstopa – to ni slučajno tako. Njen dodelan pristop se, na moje veliko začudenje, s tem še ni končal. Ponosno se je nasmejala, kot da je ravnokar v Kočevskem Rogu ustrelila, pardon, ujela zadnje štiri medvede in zdaj ne rabi več skrbeti, s čim bo položila tla, ko si bo sezidala bajto. Tudi s tem še ni bilo konec. Spregovorila je. Rekla je, kaj je zdaj, lajdra, kaj boš spila. Mislim, da je pričakovala, da bom takoj sprejela ponudbo za Laško, uradno lezbično pijačo iz časov pred Bolnčko – mimogrede, rešimo za vse večne čase vprašanja natakarici v Monoklu, kaj, za vraga, je Bolnčka: to je redbulvodka, ime pa je nastalo z izkušnjami – in da bova potem kako pametno rekli, mene bo njena dovršenost navdala z veseljem in spolno slo in potem bi bilo noro. Ker pa je moja reakcija izostala oziroma ni bila opazna, je Petra preusmerila svoj elan k puncam, ki jih je že poznala. In so se pogovarjale, kako je bilo v petek. In kaj bo ta petek. In njej se je vmes ogromno že zgodilo, ker ona hitro vozi in ji nihče nič ne more. Bolj vsebinskih pogovorov zaznam premalo. Ves čas se prepričujem, da se mi tako samo zdi in da naj se najprej odločim, kakšne pogovore bi morale imeti in zakaj ravno take. Pa mi ne uspe, torej je morda za razmisliti, ali slučajno lovim pločnike.
Vztrajam pri tem, da se moramo pogovarjati. O vsem. Tudi, ko se zdi banalno. Tudi, ko si ne upamo.
Če se že med sabo ne upamo pogovarjati, bi se morda lahko z drugimi? Ta koncept mi sicer ni všeč, ker se mi zdi ta ekipa kar samozadostna in tako pripravljena na vsako vprašanje. Če ne drugega, si lahko vedno mirno in brez odvečnih besed svetujemo, da se gremo zleknit na kavč in spit kavo. V času ob kavi lahko veliko ugotoviš, četudi si tiho. Pa vseeno, nove modrosti in drugačni pogledi na stvar nikoli niso odveč. Pri tem tudi ni pomembno, ali modrosti in pogledi pridejo od ekipe. Lahko bi se, denimo, pogovarjale s starši. Že zaradi demografije lahko rečemo, da imajo več izkušenj. Ne nujno direktno povezanih s tvojim vprašanjem, ampak tu je že v igri širša slika, ki nam vse prepogosto sfali, ko smo sredi vozla grobe volne, ki ga nobena mačka ne more odfecljati s svojimi krempeljci in nam ponuditi vsaj fotosinteze. Veš, jaz imam zate veliko vprašanj. Zadnje čase predvsem takih, povezanih z ljubeznijo. Pa se ravno o tem ne morem s tabo pogovarjati. Ni, da se ne bi, o, pa še kako bi se. Ti me ob vsaki dilemi pomiriš. Sploh ne razumem, kako znaš tako primerno delati s takim vulkanom, ko pa si sama majhna in bolj bonsai kot sekvoja. Na videz. Ko pridem blizu in me samo pogledaš, imaš na štedilniku že pripravljeno vodo, da si boš iz nje naredila kapučin, ki to ni, nekje vmes med iskanjem krožnička od šalčke me boš pogledala z ogromnimi zelenimi očmi, tako malo izpod čela, očitno imam to po tebi, in že tu bi lahko zaključile, ker sem bolje kot sekunde prej. Pa vseeno nadaljujeva in jaz nekako, na pol artikulirano, spravim iz sebe, kaj mi ni jasno. To je vedno težava, ker če ti nekaj ni jasno, kako naj potem to jasno pojasniš. Vedno me pazljivo poslušaš, ne mudi se ti. Skoraj vedno je tvoja prva reakcija, da močno povzdigneš obrvi, češ, kaj je pa tu problem. Ma daj, nije to ništa. Jaz te vedno nazaj gledam presenečeno, skoraj užaljeno, češ, kaj pa tu ni problem. Tebi se poleg ostalih gubic počasi pokaže še ena posebna, smejalna, ker si v glavi že rešila ta moj takozvani problem in morava zdaj samo še spiti ta tvoj kapučin, ki to ni, potem boš hotela nekaj sladkega, kak marcipan, vmes me boš objela, meni pa ne bo nič jasno. Jasno mi bo, da je problem rešen, le še sestaviti se moram od prej omenjenega šoka. Danes imam vprašanja o ljubezni. Tebe ni tu, še dolgo ne boš. Če sploh kdaj. Ker se o tem res ne moreva pogovarjati. Jaz bi se. Želim si te vprašati, ali je možno, da nekoga ne znaš imeti rada tako, kot bi morala? Pa naj se zdaj vse kul lezbijke spotaknejo od zgroženosti nad temi nekimi emocijami. Vem, vem, ne moreš nekako imeti rada. Ali imaš rada ali pa nimaš, kako imaš rada, je pa čisto nepomembno. Pomembno je, kako to pokažeš, mar ne? Pa če se trudiš in ti pri tem uslugo, včasih sicer medvedjo, dela domišljija, potem ti menda uspe. Vse to vem. Zakaj imam potemtakem še vedno to vprašanje. In še jih imam. Množijo se. Reprodukcija med vprašanji je dovoljena. Vprašanja imajo družine. Vsaj nekaj, če že vsi ljudje ne. Morda pa nehote posvajam vprašanja. To smem. Čuvam jih in hranim jih in jih tudi veliko objemam, pazim, da mi ne uidejo, ipak še niso zrela, ko pa nimajo odgovorov, s katerimi bi jih poparčkala. Vprašanja so tako pri meni, da niso sama. Kako veš, ali se bo izšlo? Jebite se vsi, ne zadovolji me, da pač ne veš in da moraš delati po filingu in potem bo vse dobro. Dajmo, prosim, glave skupaj in naj nekdo že enkrat konkretno odgovori na to vprašanje. Mislim, da ti veš, kako veš, ali se bo izšlo, ampak tebe ne morem vprašati. Mala sramota za družino, a? Ti je malo hudo? Kar naj ti bo, kaj pa daješ v ospredje vse, samo svetosti družine, kot ji sama praviš, ne. Nočem, da ti je hudo. Imam še vprašanj. Kaj narediš, ko v ljubezni nimaš odgovora, pa bi ga morala imeti? Tebi je vedno bilo všeč, da premišljeno odgovarjam in da si vzamem čas za razmislek in da vse pretehtam. Imam tudi to po tebi? Veš, zelo sem zaljubljena. Že nekaj časa. Veš to? Povedala sem ti, ampak, ali to veš? Veš, veliko sem se naučila o ljubezni. Ja, ja, zdaj se ti bom malo pohvalila. Te dni pravim, da furam revolucijo. Kar povem, kaj čutim. No, ne vedno, nisem še tam. Ampak brez heca, res to počnem. Ti bi rekla, da te to ne čudi, sem se vedno znala dobro izražati. In da imam to po tebi. Ja, cela sem po tebi. To me nemalokrat skrbi. Ampak ti ne veš, vsega pač ne moreš. Ne veš, recimo, kolikokrat sem nekoga mirno gledala, ko mi je z veliko bolečine skušala dopovedati, da jo boli, mislila je, da mi je vseeno, kdo pa ne bi, ko pa te lahko mrtvo hladna gledam in čakam, da mi skratiš muke. Si me tako učila? Nisi. Sem vseeno to počela? Da. Si me naučila, naj se nenehno učim? Si. Počnem to? Da. Žal te moram vseeno malo razočarati in ti priznati, da se sama sebi pri tem še vedno ne zdim ravno uspešna. Zakaj ne? Zakaj mi revolucija ne pomaga? Zakaj tolikokrat ne morem mirno spati, ker mi ne gre v glavo, kako trud ne rezultira v dobrem. Veš, zdaj sem z nekom dobrim. Tako dobrim, da me razmetava od Viča do Vršiča in nazaj, hkrati pa sedim tu na kavču in samo čakam, da me raznese od strahu, kot karbid v pločevinkah, kakršne so fantje na igrišču našega kvarta vsako zimo pokali v upanju, da bo odmevalo vsaj do Brežic? Vsaj primerno sezono sem si izbrala. Kje si, da mi poveš, zakaj ta dan želim preživeti s tabo pomeni komplikacije in nerazumevanje? Zakaj karkoli, povedanega na lep način, mišljenega lepo, lahko vodi v nekaj malo manj lepega? Čisto vsakdanje probleme imam, veš? Le da se meni zdijo cela znanost, tista z neskončno dolgimi neenačbami. Ker nanje, na probleme in nekaj neenačb, nimam odgovorov in na vir odgovorov ne dostopa. Veš, da je to namig?
Kljub mrazu in vetru mi je uspelo priti do kafiča, kjer me je čakalo dvajset punc, naštelanih na vikend v gorah. V tem kafiču po navadi parčki jejo zajtrk, vse tiste toaste in olive in ogromno jajc. Po navadi je v tem kafiču kaotično. Ducat natakarjev teka naokoli s krožnički in šalčkami, spretno zvijajo ramena in boke, da se prerinejo skozi luknje, ki nastanejo, ko si gostje (to je, parčki) slačijo in oblačijo plašče in ostale sloje plaht. Ljudje (to je, parčki) v tem kafiču si imajo največ za povedati. Neverjetno veliko in še preden navalijo na vsa tista jajca. Ko sem vstopila, ni bilo kaotično. Prostor je zavzelo dvajset lezbijk. Impresivno skulirano so srkale svoje kave, vse od ekspresov do gigantskih juhastih kav. Pri tem višina ali velikost lezbijke nista povezani z velikostjo kave. O jajcih ne duha ne sluha. Ta velika skupina punc – vidi se, katera sodi h kateri mizi, to je vedno tako pri lezbijkah, kot male gverilsko organizirane bande zasedejo prostore in potem pač relaksirajo, kot skupinice in hkrati kot družina – me je veselo pozdravila, pri čemer ni zmanjkalo očitanja zamujanja. Kakopak, povedale ti bodo, one vse opazijo in skušaj ti zdaj zamenjati temo kar tako, če pa bi one zdaj rade povedale, da smo bile zmenjeni pol ure prej in da si kao neka organizatorka, c c c.
Počakala sem, da mi v miru očitajo zamujanje, ker sem vedela, da sledi še toliko dobrega. Snela sem tista modra sončna očala, za katere se izkaže, da so Maji zelo všeč. Kasneje v dnevu se izkaže, da imava v več stvareh podoben okus, podobno zaznavava zanimivo in lepo. To mi je všeč, ker to lahko pomeni veliko prijetnih pogovorov o prijetnem, zanimivem in lepem. Še več, Maja ne diplomatizira po nepotrebnem, zato od nje dobiš dokaj spontane reakcije in izjave. Tudi ko ob pol šestih zjutraj pokličeš na njeno delovno mesto, ker rabiš nekoga, da pride pote. Tebi ni čisto nič jasno ob taki uri, zunaj je tema, prve kave še nisi niti povohala in ne veš, v kateri smeri kolodvor sploh je, ti pa Maja poskočno in skulirano pove, da ti njo pač obožuješ. In ti se potem pač strinjaš. Zraven Maje sta sedeli Petra in Nika, ki sta več kot očitno večer prej izkoristili vse potenciale Monokla. Nika vsaki dve minuti pove, da mora ona spat. Če pa že ne more spat, gre lahko peš na planino. Punce so namreč čisto resno prišle na idejo, da bi, glede na to, da so na planini snežni zameti, šle gor kar peš. Če sem prav razumela, je bila stvariteljica te briljantne ideje naša vrla bodoča scenka in že zdaj trenerka socialnih veščin, ki je bojda do današnjega dne osvojila vsaj en slovenski vrh. Po snegu. Peš. V petkah.
Peš in z avti smo se prestavile v Opna. Jaz sem prišla malo kasneje, ker sem najprej skočila s psom v merkator po čips, smoki, čokolado, mandarine, piškote in verjetno še kaj, da punce preživijo cel dan, ne da bi se zgrudile od lakote, ker niso prišle do planinskega golaža v kruhovi skledici. Na poti do Opna sem razmišljala, koliko bo ta dan naporen. Bomo sedele za mizami, pile sedmo kavo in tuhtale, kaj naj same sabo? Kepanje je odpadlo, angelčkov v snegu na Prulah ne bomo delale, ker bi to bilo pod vsemi nivoji kulskega, imidž pa je pomemben faktor v življenju (lezbijk). Bo Nataša že pred kavo odvihrala na plavanje, da nadoknadi za cel teden zapostavljanja ene njej pomembnejših aktivnosti? Sprašujem se, če nam verjame, ko rečemo, da bomo šle enkrat z njo. Jaz bi šla. Samo za to priložnost bi skočila v hervisa po enodelne kopalke. Hotela bi temno modre, adidas in da imajo na hrbtu križ. Sicer se mi jih ne bi dalo pomerjati, ampak pri enodelnih je to mus, sploh če si moje višine, ker imam dolg trup, in če bi mi bile enodelne kopalke premajhne, bi me zategovale pri ključnici in potem bi bila puklasta, to pa res ni primerna poza za notranji bazen, sploh, ker je poza pomemben faktor v življenju (lezbijk). Eden lepših prizorov je priti v Opna poleti. Takrat je postavljena provizorična terasa, kot se reče prulskemu pločniku. Dekleta, utrujena od dela v hudih vročinskih razmerah ali pa samo zdolgočasene od čakanja na kako delo, čilirajo na terasi. Včasih pijejo limonado, bolj pogosto pa kavo ali pivo. Ali pa najprej kavo in potem pivo. Kave se med lezbijkami poleti nič manj ne spije. Ko smo pripravljali izlet na planino, sta mi Urška in Velikonja zaskrbljeno, vsaj zdelo se mi je tako, pisali, da kako bomo uredili, da bo na planini sveža kava dostopna tudi ponoči. Skrb se mi ni zdela nič kaj čudna, saj vam pravim, da je kava esencialni element lezbičnega obstoja. Ob kavi smo se in se še vedno spoznavamo, rešujemo težave, si prostovoljno ustvarjamo smejalne gubice, tudi načrtujemo. O da, veliko načrtujemo. Cel koncept festivala LL 25 je nastal ob kavi. Ideje o piknikih in izletih na razne planine so nastale ob kavi. Sestankov ne rabimo. No, rabimo jih, ker imamo potem lahko zapisnike, ki se podpisujejo z odtisom našminkanih ustnic tajnice lezbične mafije. Da, dovoljeno nam je zavidati. Lezbijke tako poležavajo, visijo, postopajo in predvsem so na Opnovi terasi. Že od daleč jih vidiš, ko greš čez most. Tudi one tebe vidijo – že prej sem zapisala, da vse opazijo. Ker jih imam rada, sama verjetno več opazim kot naključni mimoidoči, ki se skušajo v popolni zadregi čim prej odkotaliti mimo tega buffeta, ampak ne prehitro, ker je vseeno treba preskenirati to sceno in si na hitro ustvariti neko mnenje. Vedno znova opazim, kako sproščeno posedajo. To ni tisto sproščeno posedanje turistov na pločniku pred kipom Prešerna in tiste ženske, ki mu ždi nad glavo. To je sproščeno, kul, resno, analitično, glasno, previdno, nasmejano, subtilno čustveno in ljubko hkrati. Dodam naj, da je to moja prva raba besede ljubko. Kaj naj, če pa je res tako. Lezbijke so neverjetno prisrčne.
Prisrčno ne more biti umetno ustvarjeno. Prisrčno ne postane prisrčno tako, da ga iz navadnega in grobega brusiš tako dolgo, dokler mu manjka samo še mašnica, pa bi ga delil naokoli prijateljem, družini in poslovnim partnerjem za neke praznike. Ni je obrti, ki bi to zmogla. To je lepota teh punc, take pač so. Take pridejo, se nekaj časa navajajo, koliko časa se navajajo, pa je odvisno le od njihovih socialnih veščin in izbora gverilsko organizirane bande, v katero slučajno najprej padejo. Ni pa jih treba brusiti, da bi sodile v neko luknjo, ker scena sploh ni luknja. Nima oblike, ni simetrična, celo noče biti simetrična.Velikonja je tisti dan rekla, da se ti vsak dan zgodi nekaj lezbičnega. Jaz pa dodajam, da se vsem vsak dan zgodi nekaj lezbičnega. Vsi ste v lezbični četrti, mešani in zmešani, nori, kreativni, močni, razmišljujoči, artikulirani lezbični četrti. Četudi vas to plaši ali se vam gnusi. Lahko pa vam svetujem, da jo degustirate.
Prvič objavljeno v reviji Lesbo, št. 23, l. 2012.