“Nina Dragičević’s poetry book Ljubav reče greva is certainly the most striking one of all in the past year.” –dr. Igor Divjak (Sodobnost)

“Zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva je zagotovo najudarnejša, kar smo jih dobili v preteklem letu.” dr. Igor Divjak

“Ljubav reče grave is an attempt to form a vocal dialogue of an individual with the sound of the external world, it is a performance of breathing, screaming, desire, fear, angst, affect and, most of all, humanity. This is really a performance of the phenomenon ‘love’.  And when love says let’s “go” into this performance, I go with her. To imagine, together with love, what is love.”  –Varja Hrvatin (Neodvisni.art)

“Ljubav reče greva je poskus vzpostavljanja glasovnega dialoga posameznika z zvočnostjo zunanjega sveta, je uprizarjanje dihanja, bivanja, kričanja, želje, strahu, tesnobe, stanj, občutkov in predvsem človeškosti. Tukaj gre v resnici za uprizarjanje pojma ljubav. In ko ljubav reče »greva« v to predstavo, grem jaz v to predstavo z njo. Si z njo predstavljat, kaj je to ljubav.” Varja Hrvatin (Neodvisni.art)

“Ljubav reče greva is read as a majestic long poem, as a discourse of love in its highest form.” –Veronika Šoster (Večer, Festival Pranger)

“Ljubav reče greva se bere kot ena sama veličastna pesnitev, kot ljubezenski izraz najvišje vrste.” (Veronika Šoster)

“Ljubav reče greva is a tour de force, a flowing run of words, sounds, thoughts, voices, emotions, merciless rhythms, a perpetually moving, restless, polyphonic, elusive poem, soaked with the intensity of contemporary life, precarious struggles, urban pulse, hidden realities, captivated within the airtight murmur as absolute intensity which surrounds us silently or loudly, flows as meaning itself and is manifested in forms of relations, the intimate and the public, through constructing and disappearing of subjectivities within power plays, in collision with power plays.” –Luka Zagoričnik (Centralala)

“Ljubav reče greva je tour de force, tekoč drnec besed, zvenov, misli, glasov, občutij, neusmiljenih ritmov, drseča, nenehno se premikajoča, nemirna, večglasna, zmuzljiva poema, vtrta, utesnjena v intenziviteto današnjega življenja, prekarnih stisk, urbanega pulza, zastrte realnosti, ujete v nepredirljivost šuma kot čiste intenzivitete, ki nas tiho ali glasno obkroža, pomensko drsi in se različno uteleša v obliki medsebojnih odnosov, intime in javnega, v tvorjenju in razblinjanju subjektivitet v igrah moči, v trkih z njimi.” Luka Zagoričnik (Centralala)

“a lithesome, sonically insightful, rhythmical, masterfully carried out polyphonic painting” – dr.Irena Novak Popov, Urška P. Černe, dr. Marcello Potocco

“gibka, zvočno pronicljiva, ritmična, mojstrsko izpeljana večglasna akustična slikarija” dr. Irena Novak Popov, Urška P. Černe, dr. Marcello Potocco

“Nina Dragičević brings to the front xenophobia, homophobia, negative attitudes toward minorities and poverty … The in-depth listening of the expropriated lyrical subject brings about one of the more successful depictions of society and its commonly accepted anomalies.” –Aljaž Koprivnikar (RTV Slovenija, program ARS)

“Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine …. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju prinaša ene bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah.” Aljaž Koprivnikar (RTV Slovenija, program ARS)

“Upam si trditi, da v slovenski literarni krajini še nihče ni tako eksplicitno in povzemajoč različne ravni spregovoril o blodečih duhovih, ki sanjajo, da bodo nekoč redno zaposleni, da bodo dobili plačan dopust, regres, bolniško, nadomestilo za brezposelnost, da ne omenjam pokojnine. Ta histerični položaj honorarcev, od katerih je odvisen čedalje večji del produkcije in ki so izvzeti iz vsakršnega socialnega dialoga, je torej insceniran ne samo na način obujanja historičnega spomina tistega, kar je bilo, in še vedno je, pač pa predvsem tistega, kar se v družbi kaže kot strah pred neizogibnim. Njen umetniški kolorit – vidno je slišno, nevidno je slišno, in ko gre za žensko in/ali lezbično, za priklicovanje nevidnega v slišno.” Gabriela Babnik

“At some point she screamed so forcefully that we were thrown off our chairs. Her words were in harmony with the sonority of her book Ljubav reče greva; and in accordance with the way in which love overflows a human being. … She completely altered our experience of space in which only minutes ago we were taking part in a placid conversation about literature. The abyss between one and the other could not have been deeper.” –Klemen Kordež (Literatura)

“Vmes je enkrat tako zakričala, da nas je vse vrglo s stolov. Njene besede so bile v sozvočju s tonom njene zbirke Ljubav reče greva; in v skladu z načinom, kako ljubezen preplavi človeka. Hitro, brez predaha, brez premolkov in brez taktiziranja. V enem zamahu. Tako je brala. Z očmi, zbrano uprtimi v knjigo, je s svojimi besedami in s pomočjo vizualne kulise popolnoma »predrugačila« naše doživljanje prostora, v katerem smo bili še nekaj minut nazaj priča spokojnemu pogovoru o literaturi. Prepad med prvim in drugim sklopom ne bi mogel biti globlji.” Klemen Kordež (Literatura)

“This book was nominated for the Veronika Award, and rightly so.” –Tonja Jelen (Poetikon Literary Journal)

“Pesniška zbirka Nine Dragičević je bila letos nominirana za Veronikino nagrado, in to več kot upravičeno.” Tonja Jelen (Poetikon)