Umetnost je danes nedvomno del popularne kulture. Je del družbenega in vse bolj družabnega življenja, zanimanje javnosti zanjo je veliko, možnosti umetniškega ustvarjanja in realizacije so široke in digitalne platforme omogočajo lahek dostop do javnosti. Vsakdo ustvarja, vsakdo objavlja, vsakdo ima svojo javnost. Umetnost je socializirana, javnosti pa zasebniške. Digitalna kultura rojeva obilje in obenem ustvarja puščave, v njej smo zasičeni in hkrati bivamo v praznini, vse je udomačeno in vendar vseskozi nedoločljivo, zasebniške javnosti ne ustvarjajo več niti skupnega niti občega, zgolj kratkotrajne spektakle srečevanja, in socializirana umetnost je komoditetna.
Kako torej v tem obilju, v tej puščavi najti pomen, pradavni ključ, ki odpira vrata k spoznanju? Kako ga ustvariti? Kako v tej dobi, nasičeni z besedami, zvoki, podobami, imanentnimi orodji izražanja, najti umetnost, ustvariti umetnost, ki bi to podatkovno nasičenost zmogla obvladati, jo misliti in reflektirati, pokazati na njene realne učinke opustošenja, ne le afirmirati banalnega navdušenja nad obiljem kombinatorike družbenega? Kako preprečiti, da bi to preobilje, predvsem pa splošna udomačenost umetnosti prekrila tista umetniška dela, ki imajo kritični potencial? Ali lahko umetniško delo dandanes samo prebije jekleni obroč ne le intelektualne, temveč tudi čustvene ali čutne avtarkije? Ali je čas za novo umetnostno teorijo, za novo misel o sami umetnosti, pa tudi o družbenem okolju, s katerim se umetnost sooča? Ali potrebuje umetnost dandanes znova interpretacijo, starega trojanskega konja, s katerim si je v preteklosti že neštetokrat pomagala pri artikulaciji svojega pomena?
Vprašanja o odnosu med umetnostjo in njeno teorijo, interpretacijo, so stara. Ali naj se umetnost interpretira? Ali naj se okrog nje gradi teoretski, interpretativni okvir? Ali naj se umetniško delo še dodatno pojasnjuje, če obstaja domneva, da bo naletelo na ozke kroge sprejemanja in celo na napačno razumevanje? Ali naj umetnica, umetnik sam ponudi interpretacijo, da bi se z njo že vnaprej izognil napakam pri sprejemanju bistva umetniškega dela? Če umetnost pojasnjuje svet v svojstvenem jeziku, če umetnost konstruira svet s specifičnimi sredstvi, ali naj, da bi bila razumljivejša, poseže še k drugim diskurzom?
Sama umetnost in njena interpretacija sta si pogosto v navzkrižju, spet drugič se dopolnjujeta. Interpretacija pogosto postavlja umetnost v sekundarno vlogo, saj predpostavlja, da umetnost sama po sebi ni zmožna pojasnjevati sveta, podajati vsebin, zato pač potrebuje interpreta. Četudi se umetnosti priznava avtonomija diskurza, smo vendarle pogosto prepričani, da interpretacija širi domet umetniškega dela, pojasnjuje ne le njega, temveč tudi umetniške koncepte in nove kategorije, družbene kontekste in vse ostale kulturne dimenzije, zaradi česar bo umetniško delo lažje vstopalo v svet, v javnost. Umetnost naj bi potrebovala oporo družbene teorije in javnost, ki je v družbeni teoriji doma. Če želimo širiti spoznavne horizonte, bomo poleg umetnosti uporabili še druge možnosti, interpretacijo, manifeste, razprave. Teh dodatnih načinov pojasnjevanja se pogosto poslužujejo tudi sami umetniki, umetnice, vse v želji, da bi njihova umetniška dela in njihova perspektiva čim bolj natančno zaobjela čim širši krog zanimanja in prebudila čim več spečih glav.
Toda kakšen domet sploh ima interpretacija? Umetnost je lahko obdana s celostno teoretsko in razlagalno platformo, a se lahko prav tako sooči z nerazumevanjem, nesprejemanjem, segregiranostjo, izločenostjo. Modernistična umetnost s svojimi distorziranimi oblikami nikoli ni našla ne zavetja ne domicila v splošnem horizontu družbene predstavnosti, in interpretacija, ki je zarezala v modernizem in ga prevajala širši javnosti, je prej ko ne sledila normiranemu diskurzu, modernistično umetnost je vstavila v obstoječe kanone razumljivosti in tako v marsičem tudi razveljavila njena osnovna stremljenja: v svet zarezati z novo logiko, z novim jezikom, z novo predstavnostjo, ki bi prinesli nove perspektive. Interpretacija pogosto diskvalificira umetniško poetiko, saj s prevajanjem v razumljivejši medij predpostavlja njeno nekomunikativnost, morda celo neprimernost ali nezaslišanost, prevede jo v udoben, varen, neizzivalen, znan jezik, v stare spoznavne kategorije, spremeni bistvo nove umetnosti, preskoči njena opozorila na nove družbene napetosti, zaradi katerih je nova umetnost sploh nastala, s tem pa ne prepreči le novega razumevanja sveta, temveč tudi nove rešitve.
Interpretacija, ki jo torej lahko razumemo tudi kot nekakšen redukcionistični prevod, tako neizbežno podružbi novo umetnost, jo naredi sprejemljivejšo, in vsaj v primeru modernistične umetnosti, ki je želela absolutno razgraditi ali vsaj provocirati stari svet, je to bilo usodno, saj je prav interpretacija prispevala k temu, da je diskurz modernistične umetnosti za vedno ostal tujec v družbi, sama družba pa zatohla provinca starih in neustreznih pojmov. Modernistična umetnost je že sama po sebi bila nova interpretacija.
Ko sva se z Nino Dragičević pogovarjali o njeni glasbi, sva precej razpravljali tudi o razumevanju glasbene umetnosti ali zvoka nasploh onkraj ustaljenih konvencij. Omejitev razumevanja, na katero je naletavala Dragičević, je bila percepcija njene glasbe kot noisa. Res je, da današnji čas ni najbolj naklonjen ne analizi prisotnosti zvoka ne zvočnemu zapisu realnosti, kar Dragičević v svojih kompozicijah pravzaprav počne. Zvok je le redkokdaj, kot bi dejala glasbenica, zaznan kot izrazno sredstvo, in tako sva torej precej diskutirali o tem, kako javnosti preprečiti interpretacijo o noisu in jo usmeriti v razumevanje skladanja zvokov kot kompozicij, jasnih vsebinskih glasbenih struktur. Interpretacija naj bi zvočne elemente, ki so po nareku digitalne kulture razumljeni izolirano, atomizirano, kaotično, razkropljeno, razdrobljeno, povezala v pomen. Percepcija Ninine glasbe kot noisa je za poslušalstvo v digitalni dobi sicer kar simptomatična: noise, hrup, predpostavlja naključno napaberkovane zvoke, ki sami po sebi nimajo pomena. Oziroma: če je njena glasba noise, če so elementi med seboj povezani poljubno in brez konceptualne vezave, potem postane pomen stihijskost sama. To je ta strašen imperativ digitalne kulture. Toda pri Ninini glasbi ni tako.
Nina je kot glasbena ustvarjalka prvič nastopila pred javnostjo s kompozicijo »Preslišani fragmenti zvoka« na festivalu Lezbična četrt decembra 2013. Lezbična javnost je, recimo, potencialno usposobljena za razumevanje homoseksualne, lezbične umetnosti, kar pomeni, da je potencialno usposobljena prepoznati, razbirati in razumeti tematike, ki se ukvarjajo s telesnostjo, seksualnostjo, družbeno represijo, družbenimi normativi. Nova, javna platforma homoseksualne kulture, ki se je oblikovala od začetka sedemdesetih let 20. stoletja dalje, je vključevala oblikovanje javne homoseksualne scene, izrecne homoseksualne umetnosti ter konceptualnega sistema, nove sociologije, novih družbenih ved, nove epistemologije,ki so združeni celostno predstavljali novo paradigmo v spoznavnem prostoru, ki je bil vse dotlej gluh za vprašanja družbene represije in družbenih normativov, ki formatirajo določene telesnosti in določene seksualnosti. Spoznavni horizont družbe naj bi bil torej zaradi te intervencije nove spoznavne paradigme, ki jo je prinašala homoseksualna kultura, bogatejši. Iluzorno, kot smo bili priča, kajti nova paradigma se je v teku desetletij zreducirala na ideologijo, na identitetno potrjevanje, celo v politični projekt, ki že dolgo ne sproža več nobenih pomembnih eksistencialnih vprašanj, temveč zgolj še predstavlja, potrjuje in socializira različne identitetne predstavnosti.
Pred »Preslišanimi fragmenti zvoka« je bila torej lezbična javnost in zanjo je ta kompozicija zanimiva tudi zato, ker v njej slišimo Gertrude Stein, Audre Lorde, tudi Urško Sterle – predvsem pa jih slišimo presekane s hrupom, z zvoki kot motnjami, ki zarežejo v njihovo govorjenje. To je sicer samo en vidik Ninine kompozicije, ima pa precej opravka z družbeno postavitvijo homoseksualne pozicije. Interpretacija se mi je torej zazdela – poleg tematiziranja načina uporabe zvoka – nujna tudi zaradi desetletij razveljavljanja ostrine homoseksualne kulture, izgube izvornih vprašanj o homoseksualnem telesu/jeziku v objemu represivne družbe, in skladno s tem mojega strahu, da onkraj vesele identitetne reprezentančnosti, ki že dolgo uničuje imaginarij in misel in čute v homoseksualni kulturi, nič več ne bo razumljeno.
Zato sem v diskusijah z umetnico sprva zagovarjala interpretacijo. Zazdelo se mi je, da bi lahko z njo še dodatno osvetlili mnoge, bolj ali manj izgubljene vidike terorja totalnosti in preobilja hrupa, ki preglasuje jezik, ki bi moral biti slišan. To sicer lahko pripneš na katerokoli marginalno družbeno pozicijo, ne le homoseksualno, in izpostavitev tega vidika bi bila še posebej pomembna v kontekstu oglušujoče digitalne dobe. Potem pa sem se, tudi preko pisanja tega teksta, temu stališču vse bolj odpovedovala: morda je homoseksualna kultura, tako kot nekoč modernistična umetnost, za vedno izgubila svojo moč in ostrino prav zaradi interpretativne preglasitve umetniških dimenzij ter vseprisotnosti družbenega in celo političnega diskurza. V javni predstavnosti homoseksualnosti obstajajo dandanes zgolj še politične deklaracije in agende, ki kot edino možno subjektiviteto predvidevajo zbirokratizirano državljanskost. Morda se je treba vrniti k umetnosti. Kar pomeni, vrniti se k jeziku umetnosti.
Poleg tega: umetnost je samosvoja ptica. Ostati mora svobodna. Nina Dragičević upodablja stvarnost skozi natančno koncipirano zvočno strukturo. Njeno komponiranje zvokov je zaporedje znakov, ki združeni predstavljajo kompleksno realnost. Tako jo sliši, njeni zvočni zapisi so njena perspektiva in njen jezik, njene glasbene kompozicije so njena ozvočena realnost in hoteti jo prevajati preko interpretacije bi pomenilo preglasiti njen umetniški izraz, ki je ves njen izraz. Tako ona govori. Njen zvočni realizem nas bo zmogel zalučati daleč preko strogo varovanega in negovanega območja vseživljenjske spoznavne paralize, do katerega nas hočejo pripeljati normalizacijske politike digitalne dobe in nas za vedno pustiti prav tam. Namesto tega bomo do njih razvili imunost, poleg tega pa, in to je najpomembneje, tudi senzibilnost za imanentni teror vsakršne človekove družbenosti. To je prava mišljenjska osnova za naprej. To je umetnost. Takšna je nekoč bila homoseksualna kultura. Ali vsakršna kultura.
