Bilo je pred 15 leti v Novem mestu, ko mi je Jaka Berger alias BRGS v takrat še podzemni Lokal Patriot prinesel CD ploščo s svojo selekcijo avditornih specijalk. “Svašta je gor, Rafi’s Revenge in tako” je rekel in se v svojem specifičnem slogu zarežal. Od takrat je avtorsko ustvaril mnoge žanrsko progresivne plošče. Tangenta na avantgardo in peristentno iskanje novih form artikulacije, ki jih je moč zaznati skozi njegov celoten opus, pa prežemajo tudi zadnjo v liniji, 46/3/84/115, kjer naslov nakazuje izbor 4 izmed 193 strani kompozicije Treatiste, Corneliusa Cardewa.
Ena izmed mnogih specifik tega dela je, da preko razbijanja tradicionalnih grafik v notaciji izvajalca potisne v vlogo so-komponista, ki mu je tako svoboda interpretacije odprta, a zgolj kolikor se striktno drži partiture. To vodilo v konstrukciji kompozicije, akcent na relacijo od notacije proti interpretaciji, je za Bergerja izziv, ki se ga loti študijsko. Zanjo domisli pripravljen tolkalski set in vključi elektronske enote. Rezultat je izvedba, ki je, kljub parcialnosti v izboru odlomkov, naracijsko konsistentna. Interpret delo obravnava holistično, nato vanj poseže z metodo redukcije in izbere strani, preko katerih konstruira svojo sliko – proliferacijo intenzitete – zaradi katere tudi vrstni red odlomkov, ugibam, ni niti malo naključen.
Kar posebej zaznamuje BRGSovo interpretacijo dela je njegovo socialno izhodišče. Tu gre za konceptualno in kontekstualno podiranje ločnic med t.i. resno glasbo in tisto za neelitne razrede. V nezmožnosti razrešitve tega problema je Cardew celostno zavrnil serialno in kot takšno pogubno pesimistično kompozicijo, kritiziral elitistično intonacijo kot a priori vzvišeno vsem ostalim, ter se ne le kompozicijsko, temveč politično usmeril v nagovarjanje delavskega razreda. Tako se v delu Stockhousen serves imperialism močno obrega ob t.i. buržoazno umetnost, ki da jo delavski razred persistentno ignorira – enkrat zaradi njenega stremljenja po superiornosti, drugič zaradi everything-goes konceptov ustvarjanja, katerih kjučna posledica je nevidnost v kapitalizmu hiperindividualiziranega umetnika. A ko Berger zagrabi Treatise, ustvari most med dvema družbenima póloma, česar Cardew ni zmogel brez da bi enega izmed njiju zavrnil. BRGS je namreč specifičen prav v tem, da ga je na eni strani kot prolifičnega ustvarjalca tukajšnje alternatvne scene nemogoče umestiti v rigidne koncepte Adornovega resnega glasbenika, ki se kot tak pozicionira relativno nad družbo, na drugi pa tudi v kritiko avantgarde kot irelevantne za delavski razred, sicer ključnega spoznavnega preobrata Corneliusa Cardewa, ne.
Morda je Cardew ravno zato, da bi interpret vzpostavil ta most, Treatise zastavil v formi, ki omogoča izvedbo onkraj definiranja instrumenta, zakoličenja tonalitete ter drugih konvencij zvočnega diskurza. Razrešitev razrednega problema v glasbi potemtakem ni v sami interpretaciji, temveč v argumentaciji interpretacije – izvedbena misel naj se utemelji v poziciji ter konceptualnem izhodišču interpreta. V tem smislu pri celostni obravnavi Bergerjevega albuma pogrešam korak pred zvočno artikulacijo. Cardew se je v delu naslanjal na razmišljanja Ludwiga Wittgensteina in kot končni rezultat zvočne interpretacije neke notacije predlagal sliko oz. model realnosti. Zato v celostnem pristopu k pričujoči izvedbi dela iščem tisto propozicijo, ki bi poslušalko vodila k slišanju iste slike oz. modela, kot jo riše Berger.
Onkraj umetnosti kot samopojasnitvene ali odprte za vsako interpretacijo, je, upam, za izvedbo utemeljitev, pred njo pa še konceptualno izhodišče. To nikakor ni stohastično, saj se je Berger nenazadnje referiral na predavanja Keitha Rowa. A ravno zato si želim, da bi svojo interpretacijo dela in avtorja še verbaliziral. Vsekakor pa bom v perspektivi naslednjih 15 let pozorno in z zanimanjem spremljala njegove naslednje stvaritve. K temu vabim vse družbene razrede.
(recenzija je bila napisana za Radio Študent)
