To telo, pokončno (ŠKUC, 2021)

»In ni, da ne štekam samoironije v verzih nina močna kritična nina steber generacije pa da take rabimo, ampak. Take mamo. Končno.«

ALJOŠA HARLAMOV


Telo je nenehno na udaru. Vse ga zadeva, vse se lepi nanj. Telo ni zadnje zatočišče svobode, ampak točka, v katero svet neinhibirano zarezuje, obmetava ga z neskončnimi količinami besed in nasilja, včasih pa ga kratkomalo zaobide in tako izniči. 

Če je Dragičević v knjigi Ljubav reče greva mislila položaj posameznice v dobi vsenavzoče prekarnosti in če je na koncu ljubav rekla greva, se v To telo, pokončno, drugem delu avtoričine nastajajoče pesniške trilogije, vprašanje nadaljuje v: kaj pa potem?Ali je prihodnost možna?

Je. A telo potrebuje mir. V dobi, ki spodbuja nenehno komunikacijo, reprezentacijo vzdržljivosti in nekega »kul«, telo potrebuje vsekaj drugega: potrebuje mir. Dragičević začne knjigo z verzom nobenih besed, s tem pa odpre prostor glasovom mnogih teles, mnogih žensk in mnogih lezbijk, morda vseh teles. Prihodnost bo, ko se bodo njihova trpljenja, izničenja in kritika lahko nekaznovano izrekli. In res je, da telo včasih pade, zapiše, a ker je vse narobe / pravzaprav vstane

Dragičević s knjigo To telo, pokončno poglablja svojo posebno zmes kritičnega pogleda in liričnega sentimenta ter jezikovne in sintaksične domiselnosti v formi poeme. Aljoša Harlamov, avtor spremnega besedila, zapiše: »In ni, da ne štekam samoironije v verzih nina močna kritična nina steber generacije pa da take rabimo, ampak. Take mamo. Končno.«

Nina Dragicevic

View more posts from this author