To telo, pokončno (ŠKUC, 2021)

Jenkova nagrada 2021 / Jenko Award Winner 2021

Excerpts in English translation

»imamo opravka z močno, silovito poezijo, ki si zasluži veliko pozornosti, saj se prepričljivo loteva kompleksnih in aktualnih tem, njeni prijemi pa so sveži in prav nič mainstreamovski«

»We are dealing with strong, powerful poetry, which deserves a lot of attention, as it convincingly tackles complex and current topics, and its approaches are fresh and in no way mainstream.«

MAJA MURNIK, Revija Sodobnost

»Silovit vzdih, celo. Nina D. ne privoli v vse, kar se lepi na telo, kar ga terorizira in disciplinira, in ne privoli in ne privoli in se to ne upošteva in je že lažje delati na sebi, se je že lažje nasmehniti fotografu, je že lažje izničiti sence, je že lažje gestalt in KVT, je že lažje in takrat se pričakuje, da se obupa, je že lažje, ampak se ne, ko telo pobira se vedno navzgor. Telo ne more ven, lahko se sesuje le na vse strani, a zdi se tudi da bolj kot sesuva bolj gradi.«

NEJA BERGER (Radio Študent)

»pedantno paradiranje podob s pronicljivo portretiranimi sporazumevalnimi natrganinami, premolki in preskoki. Pesnica ima nos za zanesljive izrekanjske konstelacije, ki ozadju odzivnega odmerjanja premis sprožajo povečevanje sporočanjske presunljivosti in prepričljivosti. K monolitnejši povednosti vodi tudi lirično lomljenje ali odlamljanje dikcije ter latentno barvanje govora s pomenljivimi predihi. Priča smo mnogim neprosojnim asociacijam, ponavljanjem, elipsam in promenadno permutiranim mislim kot izbornim odvodom osrednjih občutenj.«

MARTINA POTISK (Delo)

»In ni, da ne štekam samoironije v verzih nina močna kritična nina steber generacije pa da take rabimo, ampak. Take mamo. Končno.«

»And it’s not that I don’t get the self-irony in the verses nina strong critical nina pillar of her generation and that these are the kind of people we need. However. We do have these kind of people. Finally.«

ALJOŠA HARLAMOV

Telo je nenehno na udaru. Vse ga zadeva, vse se lepi nanj. Telo ni zadnje zatočišče svobode, ampak točka, v katero svet neinhibirano zarezuje, obmetava ga z neskončnimi količinami besed in nasilja, včasih pa ga kratkomalo zaobide in tako izniči.

Če je Dragičević v knjigi Ljubav reče greva mislila položaj posameznice v dobi vsenavzoče prekarnosti in če je na koncu ljubav rekla greva, se v To telo, pokončno, drugem delu avtoričine nastajajoče pesniške trilogije, vprašanje nadaljuje v: kaj pa potem?Ali je prihodnost možna?

Je. A telo potrebuje mir. V dobi, ki spodbuja nenehno komunikacijo, reprezentacijo vzdržljivosti in nekega »kul«, telo potrebuje vsekaj drugega: potrebuje mir. Dragičević začne knjigo z verzom nobenih besed, s tem pa odpre prostor glasovom mnogih teles, mnogih žensk in mnogih lezbijk, morda vseh teles. Prihodnost bo, ko se bodo njihova trpljenja, izničenja in kritika lahko nekaznovano izrekli. In res je, da telo včasih pade, zapiše, a ker je vse narobe / pravzaprav vstane.

Dragičević s knjigo To telo, pokončno poglablja svojo posebno zmes kritičnega pogleda in liričnega sentimenta ter jezikovne in sintaksične domiselnosti v formi poeme. Aljoša Harlamov, avtor spremnega besedila, zapiše: »In ni, da ne štekam samoironije v verzih nina močna kritična nina steber generacije pa da take rabimo, ampak. Take mamo. Končno.«

Jenkova nagrada 2021 >>>

Program Ars, oddaja Izšlo je, Marko Golja >>>

Dnevnik, Portret, Maja Šučur: Nina Dragičević, pesnica: Telesa brez senc >>>

Literarni nokturno >>>

RTV Slovenija, oddaja Profil, Meta Česnik >>>

Revija Sodobnost, recenzija (odlomek), Maja Murnik >>>