Odlomki iz romana Kdo ima druge skrbi (ŠKUC Vizibilija, 2014)

Book design: Barbara Predan

jaz sem nateg. tako sem najbrž tudi nastala. sem fikcija same sebe, imaginarij, ustvarjen po potrebi po vzpostavitvi. jeklena puhlica, že staljena pa nazaj zmečkana in puščena ohladitvi. sem izmišljena gmota delcev, ki se, ubogi nepovezani, komajda držijo skupaj, da je celota manj opazna. na škodo partiklov, seveda.

nečloveška sem in emšo so mi dali iz navade in reda in ker sem bila tam in je žigosanje nujno. nisem niti ženska niti tip. nisem otrok, odrasla nikoli, postarala se pa tudi ne bom.

neživalska sem. če bi bila živalska, bi bil v meni gon, ki ga ni, gonila bi se po barjih in grmovjih ne glede na trne, šopirila bi se ali pa bi pustila da se mi šopirijo ali pa oboje dokler ne popoka in bi se spet gonila. breja bi bila in skrbela bi za majhne in jih pošiljala, da se gonijo in v gobcu bi jih nosila do prve jame, kamor bi jih potem odvrgla, ker mi res dol visi. nikoli ne bom žival.

nerastlinska sem in rastlinska sem samo po stoični drži, ki je še vsakogar pretentala. to so te spretnosti, zaradi katerih potem tudi človek nisi. nisem. ne obračam se niti proti soncu niti me veter ne upogne, ker gre lahko čez mene, ker nisem to.

vse, kar sem, sem lepa. ne drži, da je lepota v očeh opazovalca. lepa sem in to je dejstvo in takšna sem, sem. pod tem ni ničesar, nikoli ni bilo, izmišljene vrline, pridih senzibilnosti, ki je res ni težko osvojiti, če se ti le ljubi in ljubim močno. pa zaman. kajti tudi tega ni.

čista izmišljotina sem – zase in za tiste, ki rabijo še. ker tega ni in se trudijo biti učlovečeni in človeški in vse je usmerjeno v popolni umor in meni se je zataknilo že zdavnaj. sem napaka druge stopnje. napake se vrednoti in analizira in rešuje, ponavlja in ponavlja in korigira in spet ponavlja in lahkotnost človeške zmotljivosti je tista, ki me opravičuje. iz napake se kaj novega nauči in potem je napredek. kaj ti bo napredek, če crkneš pred samim seboj. nimam pojma. tako nežna.

nisem subjekt. magnet za mazohiste, ki jih mirim, korenina za sadiste, iz katere se učijo. tvorba. polje vidnih min. luč na koncu tunela, luč, ki je zares hitrivlak. mutiran termit na poti sredi gozda. a, pa tako ležerna.

avtoakumulacijska poguba, napovedana katastrofa, perpetuum mobile razdejanja, zamaskirana v nek lep obraz, ki je zares tako iznakažen kot njegova nosilka, predatorsko prežoča sredi dogajanja, muka za gravitirajoče, muka za fizike in biologe, trepet za bodoče zaljubljene in odrešitev za naveličane radosti.

ebola z daljšo inkubacijsko dobo.

***

navsezgodaj sem vstala in grem v kopalnico s sebe sprat vročico, znoj mraza in zložit realnosti, ki jim rečejo sanje.

plezam čez kolesa mimo znaka prepovedi čez transporne mehanizme prevlečene s halogeni brum brum če bo šlo tako naprej bom do 35 na stolu brez spomina spet in spet bo vse novo iz fotelja bom redko kam šla in govorila nepovezano dezorientirana kot gospa, ki ji je sede spodrsnilo in si je zlomila vrat globoko je bila in njen jezik suh. redko je kam šla utrujena od sedenja odvzeta razkrivanju slojev vzrokov in posledic in čaka, da jo kdo obišče, a so vsi bližnji v svojih foteljih in imajo skrbi in kaj grizljajo. celo njena prijateljica nekoč sodelavka a so se meje v času zabrisale je izgubila ves spomin najprej je pozabila sebe ostalo je inertno sledilo, pripovedovala je in spomni se kaj je videla in kaj jo opazuje izza zavese zadaj za foteljem, sediment obstoja govori, kaj vidi za sabo, niso ji verjeli ker je brez spomina smo v zanki, zategnila je vrv okoli pasu udrtine šibke motorike v ta mah, avto-koline so to. tisti ženski je gotovo spodrsnilo, ker je imela potem povešene veke počivanje je utrujajoče jemlje dah in smrdi, ona je tudi smrdela ker je pred spanjem jedla in pila amoniak ko smo polili in so potem hoteli, da pobiramo smeti, vzroki in posledice, zmešnjava precenjenih perspektiv, bitja in izrodki, atrofija metabolizma je to.

terapevtske funkcionalnosti kronično igrajo, rezultirajo v pacientki tisti ki masturbira v supresiji napadov v vlogi je, sposojenem kostumu ostane, prominentna prepoznana se širi in nadleguje več mesecev zapored se zdravi s simptomi vedno več jih je tlačijo se v membrano hitreje od ostalih celic v kanalih svojo membrano ima dokler celice ne osupnejo nehajo komunicirati med sabo zmrznejo v tej topli krvi prehitro pregosto postaja vse bolj suho vstopile so v kanale in nič jih ne ustavi okrogle zavaljene samo komolce se razloči, na jetra gredo direktno na jetra, govorne napake povzročajo v temi hitrejše od svetlobe pripravljene dostopne, tako ljudske. drsim naprej za mano škripa se zatika kar pustim za sabo cvili z zamudo ali v opozorilo, kako analogna so jutra.

moj dom je smrdljiv hodnik, vanj sem se naselila in moj dom je, deložirali so mnoge, ker je bil otok poln in bi bilo treba čakati, da nekoga pozabijo, kot so pozabili soseda in jokal je celo popoldne in ključev ni bilo, saj so jih pozabljivi imeli in mi je hotel kolo vzeti in mu ga nisem dala, potem sem razbila čelo in gospa žena od moža, ki smo se ga bali, ker je želel ob popoldnevih spat v tišini in živeti v blokovskem naselju v pritličju z odprtim oknom žive tarče, žena od moža je pritekla in s tal pobrala cunjo ali papir ali kar je bilo nekoč belo nikdar več in mi jo pritisnila na čelo, da ne umaže tal, prala je tla, nekoč siva še vedno, skratka, kolesa nisem dala, ker je bilo vijolično in bi fanta razbili, ker je bilo moje nisem dala, pregovarjala sva se o bodočnosti, sosed je jokal takrat ne ker je pogumen fant in jih ni, pozabili so ga in prišli so nazaj, ni jokal razbil je dečka s kolesom, ni dal, šel je prosit mamo za še malo, samo do mraka, le do mraka, prosim, potem not, ni še mrak, še čisto malo, potem not za vedno lahko vedno not, žogajo se in prav nič smešno ko se vrnejo cmera pogumna v klubu je jokala in se vlačila in vlekla in pihala v šibka razmerja enojajčnih z besedami vzeti pa ni razvila in se je zabrila da bo huda in petdeset kil več kot trideset let je rekla da rabi ogenj da ne more ne more pritisniti da bo umrla kar govorila je pa ni razvila so govorile in poplesavala je, potem sem razbila čelo dalje šla, kri pridna v oko in trepalnici nista zadržali in je šla in kapnila in črno nosim cunje in je ni pritisnila odhajali so počasi iz naselja v druga če je kdo doma in pomila sem s cunjo bilo je vedro in polno je vedro ogorkov in več vode ne da se zakleniti so poplesavale in jokala je in ni vedela kje so in polno je in pozabila je usnje ostale dostojanstvo niso ga imele in vratar ni preveril, ker imajo čas da bi se hkrati drenjale in v steno v zid okrušen nikoli ne bo drugače in ni priznavanja ni pomoči tem ki najprej sebe, v vrtiljak še potegniti in reši in potegni jezni ptiči in obkroženi prašiči in na jedilniku in na popustu in teror, pisani pogledi po črnobelem filmu in kataklizme katarze krizanteme za veselje ne teme ne, počakaj umiri še bližje zid stena na rob na sredino v rob vmes in zrela in surova in ljubezen bližje pretepu verbalnem banalen brezskrben in nikoli ne bo drugače od zdaj naprej samo v dišeč hodnik.

***

prepletle so se niti. tu pod alpami, kjer se nič ne zgodi, so se prepletle, poveže se daljice ne premic britvice niti so se rezale namesto povezovale in vse več jih je bilo vse krajših premic niso se prepletle ampak naložile so se.

dober večer, dober večer, kaj vi mene skušate ubit, ne seveda ne, kaj pa potemtakem počnete, je to nekakšna igrica, ne nikakor ne, je stava z milijonskim dobitkom, ne ah kje pa, kaj pa potem počnete, film snemamo, vendar, dobro pa kaj me morate ubiti za to, da jo narišete, saj boste v knjigi, kaj mi to koristi, to je najvišji čin, naj si ga dam na nagrobnik, ne to bi bila pa res škoda, kaj mi torej pomaga, da bom v knjigi, če bom umrla, ne boste umrli, če pa me skušate ubiti, ne seveda ne, umiram, v knjigi boste, od tega se ne da živeti, umetnost je edino, kar preživi, bodite zadovoljni z malim.

v večnem strahu za svoja življenja smo, vsaka v svojem podhodu v svoji ulici mislimo ena na drugo mislimo na golo preživetje ene in druge, ne mislimo o ljubavi in boljšem, mislimo o vitalnih funkcijah, pritiskih, bolečinah in vnetjih, točno to tudi živimo.

sprašujejo nas o sceni in dogodkih, odgovarjamo s skomigi in mislimo na revmo druge. pripovedujejo nam o aminokislinah in eko pesticidih in železu, bolščimo predse in mislimo  na žleze druge. ob večerih iščemo načine nove strategije, ker ob jutrih že vemo, da si s prejšnjimi ne moremo pomagati. ker so fosili, okostja brez celičnih struktur brez delujočih, odtujeni razumu humanega razsodnosti svobodnega, perverzna plesen s plemenitostjo, to je stari svet, ki ostaja svež, ker je zalivan in plodovit je, prakticira kolobarjenje prežgano olje v motorju, rjove, a ni na seznamu nevarnih snovi, dopuščamo ga in mislimo na skelenja druge.

ležerne smo in pišemo o grozi, upamo, da jo dovolj poudarjamo, skrajno neopazna je, subtilna nežna jegulja na dnu, zato jo opisujemo neposredno z vso simboliko, ki jo svet pozna, da se vidi in razume ponavljamo venomer isto, ob težimo s študijami primerov, medtem ko gospe za katedri govorijo, kako je bilo, ko so hodile na gimnazijo, nimamo nobene naloge, nobene funkcije, še kar nas vabijo v projekte, me pa upamo, da druga nocoj zaspi.

v finese smo rafinirane premazane s kremami maziljene polakirane nepočesane, dame smo, zato se dobivamo v kavarni s prti na mizah imamo kave in zvezke za vsak slučaj, pokončno se upogibamo v stole povsem resne se režimo strahu v ksiht in govorimo, da nam nihče nič ne more. diskutiramo o nedogodkih, zanje delamo in nočemo. pomagamo si. čas trošimo za pogovore o nadstandardnih vozičkih za invalide, besnimo nad nedomišljenimi brezrazložnimi koncepti složne da bomo nekoč bogate ker bomo potrebovale vozičke, ko nam kakšna prijetna gospa iz soseske polomi noge, ker imamo vse, zmrcvari hrbtenjače, ker stojimo na odprtih zlomih, zdrobi medenice razproda črevo debelo votlo okisa želodce goltance razbrazdane, spregleda slepič, še govorimo, da nam nihče nič ne more.

***

ljudje resnično ne želijo biti slabi. želijo biti dobri in tudi za to se trudijo na vso moč so zdolgočaseni, življenja so lahkotna in govorijo o težkih časih. v teh časih ki so vsi časi so stvari težke smešne in lahkotne ravno zato ker so težke je možnosti malo interesa nič in zapisane so smeri. najraje so na mestu od koder so tudi prišli in tja so jih postavili. to je vse kar imajo zato se borijo za stvar in pozabljajo da jim je bila dana se sploh ne zavedajo in gledajo predse dokler je poznano in obračajo glave in vihtijo zapestja za svojo stvar. takrat je burno in razumljivo ker je preživeti treba a to ne velja za vse, takrat stopijo skupaj dokler ne stopajo po ostalih skupaj ali narazen teptajo dostojnosti in z dvignjenimi obrnjenimi glavami pojejo kar je treba ni težko, časi so pač težki in oni glasna pokvarjena vase navzven obrnjena trupla in trudijo se na vso moč, da bi pokazali, nečloveški nehumani so in delajo na tem, da bi bili bolj so humani samo do sebe in niso ker ne znajo ker niso ljudje ampak odveč.

ljudje radi pomagajo ker razumejo kako je težko in skupaj manj ker se porazdeli. resnica je, da ljudje radi pomagajo, ko imajo čas in imajo ga, a je težek. radi rečejo pomagaj si sam in bog ti bo pomagal ne bodo pomagali in to je resnica in izgovarjajo jo brez sramu suvereno ne da bi kadarkoli vedeli kaj so kdajkoli izrekli verjamejo v usodo in da so rojeni premikajo se ponavljajo spiritualno informacijo trosijo besede in zato sejejo strah.

včasih me je strah. takrat imam suhe roke in vseeno je kakšne roke imam, ker oledenim, ker je v strahu ves mraz, ki ni v grozi in ni besed za strah pred grozo in prav tako ni bolj grozljivega od strahu. strah me je: ljudi, ki dajejo velike napitnine, biti odvisna, ljudi v bližini balonov, ljudi s hobiji, dobronamernih, materinskih in utrujenosti.

***

izkaže se, da ni šlo za umor in da se je tisti slovenec sam ubil. vsem je odleglo, saj nasilje v družbi ni sprejemljivo, vsak pa zase ve, kaj mu najbolj ugaja. hkrati se izkaže, da priljubljeni pevec ni umrl v nesreči, sploh umrl ni, živi v vatikanu in godi se mu.

pokazalo se je, kdo je tu šef. kdo bo koga več ni bilo vprašanje, ko je vsaka vsako po misijonarsko, s pridigo in odpustki vred ogovorila. ne vem, ali ste kdaj opazili, ampak v svetu je tako, da je bilo najprej ime, potem opis, potem namen. pogubna specifika reda, v kateri ni možen prestop. resnica je, da je žival vedno žival, četudi v lupini ali ne v lupini je pa za pojesti in za buljiti vanjo mobilno ogledalo.

v kolonah je tako. v kolonijah kolon tudi in šteti je treba znati do dve, ostalo so nianse. tako še kar stojijo v koloni, kolonija s šefom, ki pelje kamorkoli, nihče ne ve kam, samo na rtič ne, kajti tam je obična raja, ta kolonija si želi dokazati, da zmore več in da bodo za to dali vse od sebe, slaba letina bo, so napovedali.

stihijsko se ruvajo po verzu, to je runda brez ščitnikov brez šanka brez naslombe brez stebla temelja s koreninami v znanem koncu in znova, to je partija šaljivcev brez strasti bleferjev brez naboja in enega metka, le kdo ga ima druge skrbi?

vsi v dvojinah, formacijah in entitetah, verige členov po dva je ena, s parno. v dualih se majejo, držijo se za zarjavela orodja, težko upogljiva, in vendar. da ne popusti je treba zalepiti zakitati, moje, po moje, prepletanje grabelj, pilic in izvijačev danes plavalne kožice bo oteženo v prihodnje v artrozi v stres dermatitisu, odpadla bo kot pouk na bolezen enega dan in tam bo praznina, in vendar.

***

v tem mestu je vse kot je prav. vsak se pogovarja sam s seboj. prodajalka iz parfumerije si za vsako potezo reče evo, histerično stresa sladkor, evo, ponorelo dviga telefon iz že karamelne, evo, mize, odmika si z obraza, evo evo, nič gledljivega, moški v srajci je na desni, meh, najbolje da se odpravi čimprej, si misli, meh, nazaj v svoje deoojevsko podjetništvo nadlegovat večnega in komaj polnoletnega, tupavega od vseh vijakov, ki jih je zavil v celofan, če sta že naložila tiste palete na tistega viličarja s tistimi svojimi ničvrednimi izrastki od rok, pozabil je papirje na mizi, natakarica mora zdaj za njim, ah še to, drži se za denarnico, tesno pripeto okoli žolčnega pasu, ah še to, v naprej se drži, saj zdaj bo tekla za podjetnikom, prihranila bo eno bruhanje pa se tega še ne ve in ne bo se izvedelo ker je zadovoljivo, ah še to, če bo le tekla, ah še to, raje ne bi, med mizami raje lomi preostanke hrustanca, čez leta bo na kliniki za natakarske žile, nato v neki drugi instituciji zaradi malignosti nenehne prijaznosti, vseeno je, koga ona mlati pred spanjem, nekdo pa naj le sporoči, da njenega jutri ne bo.

***

Vključeno tudi v

– antologijo PETDESET IZBRANIH KRATKIH ZGODB avtorjev in avtoric rojenih po letu 1980, Dialogi 1–2 2019.

– projekt Poezija na mestnih ulicah 2018, MKC Maribor