Delo nastaja na podlagi literarnega teksta Nine Dragičević ljubi me brzo, objavljenega leta 2016 v literarni reviji Idiot.

Zasedba (v abecednem vrstnem redu):

Nina Dragičević, Vid Drašler, Irena Tomažin Zagoričnik, Irena Yebuah Tiran

Koncept Sluhodvoda smo vzeli resno in tako v prvem dogodku odpiramo vrata v delovno-raziskovalni-razmišljevalni proces. Ljudje – spustili jih bomo na oder – se bodo lahko prosto gibali naokoli, prihajali, odhajali, mi pa se dobimo zato, da vadimo, diskutiramo itd.

Skratka, to ne bo koncert, vaja bo, s publiko se ne bomo obremenjevali.

Izhodišče:

Realnost: kontinuum fragmentiranj.

Mi imamo projekte, blagor nam.

Posrkali ideal dela, nič nam ne morete.

To nam je skupno.

Nimam časa vodi v več časa, a ti štekaš ta paradoks.

Moj ritem: kamen spotike.

Trk ritmov.

Modeliranje ritmov.

Daj, reči, hočeš reči: delavnica!

Pa makar puklo.

Ne moreš več.

Same sinkope blodimo po svetu.

Nenasitni in lačni.

Hiperproduktivni, se vidimo kdaj drugič.

Skupaj in nikjer.

Živeti skupaj: {nujno, komajda, LOL.}

You can’t hurry love, ljubi me brzo.

tvoj stoični obraz vodi neki vrag

tvoj anksiozni obraz treba vremena

moj izčrpan obraz,

Akceleracionizem zveni.

Sentiment trpi.

Erotika trpi.

Življenje je dolgo mi pravi, ko

pride življenje je kratko mi pravi, ko

odhajam, kdaj če ne zdaj

me roti in kdo če ne mi jo bodrijo

sestre megajre,

normalizacija nestrpnosti je triumfirala

še v zadnjem zatočišču ljubezni je namenila javni oder …

Clip z javne vaje:

Poročilo s I. fragmenta:

II. fragment: 1. 11. 2020, eter Radia Študent, Odprti termin za kulturo

Radijska igra ljubi me brzo

V literarnem tekstu ljubi me brzo, ki je ena sama poved, dolga približno dvajset strani, se Nina Dragičević potopi v učinke akceleracije na misel sodobne ljubimke, njeno željo in beganje, radijska igra pa ozvoči tok misli, poslušalki skozi radijski aparat ničesar ne prenaša, pač pa sam aparat predstavlja skelet, v katerem misel poteka in se zvoči.

TBA

Projektna stran na sploh.si >>>