Zgodilo se je, da sem šele danes prebrala Tragedijo današnjih gejev Larryja Kramerja, v prevodu Nataše Velikonja. Zgodilo se je tudi, da sem še pred branjem samega teksta prebrala recenzijo eseja in prevoda v reviji Narobe in me zdaj daje besnilo.
Za začetek pustimo, da se zdi recenzentu Alešu Zobcu avtorjev tekst skoraj paranoičen. Mislim, ja, tudi tako lahko rečemo Larryju Kramerju, geju in aktivistu (med drugim), ki se mu je osebno pričevanje razmahu virusa HIV in odnos relevantnih institucij oz. pomanjkanje odnosa zazdel tako zaskrbljujoč, da je v svoji ljubezni do gejev in lezbijk glasno in vztrajno rinil to tematiko na vrh prioritet, kazal s prstom na krivce in pozival k odgovornemu seksu. Aja, pa HIV pozitiven je. Pa na transplantacijo jeter je čakal skoraj 15 let. Ker je pač HIV pozitiven. Zna biti, da je soočanje s tovrstnim zdravstvenim stanjem pripomoglo k njegovi strasti? Zna bit, a?
In tako se privlečem čez to mikro recenzijo in pridem do zadnjega odstavka. Konci so vedno odstavek prepozni, prekleti konci.
Na koncu recenzent bistro doda, da bi morale pripravljalke prevoda slediti Kramerjevemu pozivu, da je treba učiti gejevsko zgodovino. Sicer povsem smiselna ugotovitev, če le ne bi predvidevala, da tega ne počnejo. (Tu se sicer sprašujem, kdo so vse te pripravljalke prevoda, ko pa ga je prevedla ena avtorica.)
Res ne vem, kako se takšne stvari pripetijo.
Ne vem, morda je moral zapolniti prostor na papirju. Morda je zamešal prevajalko Velikonja z eno drugo, ki je v bistvu strejt in zato piše o svojih kuharskih podvigih, DIY radostih, podaja utrinke o zadnjem plezanju na Nanos in spuščanju s Triglava, ali pa s tisto tretjo, ki sicer ponosno živi svojo akademsko kariero in predava lezbične študije, predava nekaj, česar ne živi, se pa to nikomur ne zdi nepojmljivo ali vsaj čudno. Morda recenzent ne ve prav dosti o prevajalki. Ne sanja se mu, kaj vse je napisala, kaj prevedla, kakšen je njen doprinos k popisovanju lezbične zgodovine, tisti LL 25 se mu mogoče zdi špeh 350 strani nevemčesa, zgodovine sigurno ne, četudi pokriva 25 let lezbičnega aktivizma v zaselku imenovanem Slovenija. Mogoče ni pomislil, da jo lahko najde vsaj na guglu, če je že osebno ne more vprašati, ali sploh katera lezbična aktivistka kaj pisuni o svoji vrsti in zakaj ne, če ne, in kaj ja, če ja, četudi živita na istem trgu istega zaselka, skratka, lahko bi jo zguglal, če je ne more vprašati v živo, našel bi, samo trenutek, našel bi več kot 44.000 zadetkov na ključni besedi Nataša Velikonja.
In zdaj si me predstavljajte, kako sedim, zvita na majajočem se stolu z eno nogo zrolano in drugo, ki vsake toliko na notri brcne v predal, kar je dobro, saj gre tako že napovedano besnilo nekam drugam, sem. In ker recenzent očitno ni opravil svojega dela in ker tiskanih izdaj revij ne moreš kar popraviti, bom opravila delo namesto njega. Pa poglejmo, ali je ‘pripravljalke prevoda’ zgodovino lgbt, homofobijo, življenje lezbijk in gejev že kaj popisala. Zaskrbljeno pogleda po prostoru, v upanju, da bo našla vsaj poved ali dve.
Recimo: napisala je Fragmente svobode, zbirko političnih esejev. Tu je znanstveni članek Pragmatični zakon, objavljen v reviji Teorija in praksa. Pa potem knjiga člankov in esejev o lgbt skupnosti, Lezbični bar. Prevedla je Homo konzerve Richarda Goldsteina, Eseje Monique Wittig, Več kot ljubezen moških Lillian Faderman, pred tem pa še Tereso de Lauretis in njeno delo Film in vino. Skupaj s Tatjano Greif je napisala članka Primerjalna analiza evropske zakonodaje na področju istospolnih partnerskih skupnosti in Stališča političnih institucij v RS do vprašanja spolne usmerjenosti. In potem zbornik LL 25 – Kronologija 1987–2012 s predzgodovino. Kronologija. 25 let. Rings any bells?
Opraviti imamo torej z avtorico, sociologinjo in aktivistko, ki 20 let konsistentno popisuje lgbt skupnost ter sistemske, družbene in medijske pristope k tematiki. In ko lokalni recenzenti tega ne vedo, besnim.
Res ne vem, kako se takšne stvari pripetijo. Pravzaprav me ne zanima, kako. Vem samo, da je to zelo Narobe. In besnim vsakič, ko so dobre produkcije ignorantsko spregledane, saj se neresnice širijo hitreje kot resnice. Besnim, ko aktivistke, zaradi katerih je lgbt gibanje pri nas predstavljeno bolj kot v celi Evropi skupaj, niso tako tudi navedene. In znorim, ko tega ne počnejo člani te provizorične skupnosti.
Tekst je bil objavljen na blogu In Numero et Mensura kot komentar na recenzijo prevoda knjige Larrya Kramerja, Tragedija današnjih gejev. Recenzija je bila objavljena na strani revije Narobe.
