Urška Sterle je pisateljica, prevajalka in performerka. Za svoj literarni prvenec, zbirko kratkih zgodb, “Vrsta za kosilo” (2006) je dobila nagrado Zlata ptica, nominirana pa je bila tudi za nagrado Dnevnikova Fabula. V letu 2010 je izšla njena druga zbirka kratkih zgodb “Večno vojno stanje”, letos pa je izšel njen satirični roman “Dnevnik dvornega norca”, literarna miniaturka, ki se ukvarja z ideološkimi in diskurzivnimi saltami mortale sodobne družbe. Kot prevajalka deluje na področju umetnosti, literature, biotehnologij in novih medijev. Njeni knjižni prevodi vključujejo dela Audre Lorde, Djune Barnes in Sarah Schulman. Od leta 2007 ustvarja samostojne satirične in družbeno kritične performanse.
»Dnevnik dvornega norca« je satirična slika krizne sodobnosti, pretres prevladujoče ideologije v vseh mogočih domenah javnega in zasebnega, od kulture, politike, ekonomije, idej revolucije ali napredka, do novih osebnostnih kriznih in emancipatornih naracij. Sterle skozi enajst poglavij romana, preko treh glavnih likov (Tajnica, Krota in Mala žival), nekaj stranskih likov (Najmlajši revolucionar, Komedijant, Dvojni doktor znanosti) in kolektivnih person (Kulturniki, Narod) sistematično obdela mnoge drobne ideološke postopke, ki nas zlagoma odtegujejo od stare, modernistično zastavljene politične subjektivitete in vodijo v novo individualizirano državljansko ideologijo, katere najočitnejši element je prenos družbene avtoritete iz javne, obče, skupnostne sfere v individualizirane parcele skrbi zase, v individualizirano odgovornost, ki jo metaforično izražajo ideje skrbi za telo, zdrave prehrane, ekologije, rekreacije itd. A tudi v tem kontekstu antipolitike se rojevajo specifični politični liki, ki politiko razumejo… individualistično, to je, kot svobodno in neomejeno eskalacijo svojih malih osebnih frustracij in njihovega razreševanja v male in velike družbene oblasti.
Nekaj odlomkov iz Dnevnika dvornega norca:
Kako je Krota uprizorila matricid
Krota se je nekaj časa leno pretegovala med rjuhami, si trebila zdaj en, zdaj drugi nožni palec in se končno domislila, kako bozabila to čudovito nesrečno sončno popoldne, ko je zrak celo v mestu še kar zadovoljive kvalitete, kar so vremenologi izmerili v posebnih mestnih postajah za merjenje onesnaženosti ozračja, za katere živ krst ni mogel uganiti, čemu so namenjene, jih je pa mestni živelj večinoma uporabljal za petkovo nočno pijansko prislanjanje in posledično bruhanje v bolj ali manj posrečenih lokih in krivuljah.
Ob teh podvigih je bilo v vseh teh letih, odkar je neka nepočesana zanikrna opica prvič v gofljo vtaknila nekaj, zaradi česar ji je bilo božansko slabo, pa hkrati grozovito prijetno, in se je v njej zbudil tisti freudovski Še!, uničeno nepredstavljivo število obuval, ki so jih njihovi nosilci prepozno odmikali izpod že omenjenega gobca, iz katerega se je zlivalo vse, kar so prej vanj marljivo nalivali.
Svinčene noge so hudir, ker jih človek le z muko vleče za sabo, nekje pol metra za še težjo glavo, ki bi samo rada omahnila, pa četudi nekam na trdo, mokro in poscano, samo da se vse skupaj že enkrat konča in se človek lahko, hvalabogu, končno posveti pestovanju zverinskega mačka.
Svinčene noge so tudi skriti blagoslov, ker človeka, ko je že pošteno naklan in se mu niti svita ne več, ne kdo, ne kaj točno je, česar pravzaprav ne vedo niti mimoidoči, ki ga v mislih obkladajo z vsemi možnimi živalskimi vzdevki, pa še se jim zdi premalo, držijo usidranega na mestu.
Kot po pravilu je to mesto temeljito ponesnaženo z njegovimi lastnimi izbljuvki, iztrebki in kar je še takega nemilo dišečega, kar človeško telo marljivo producira, medtem ko se človek zabava s čim bolj vzvišenim in zapletenim, kot je, na primer, kako vase stlačiti čim več superživil, da bo lepše prebavljal in dlje živel.
Človek, naphan s superživili, takorekoč superčlovek, se obilno in zdravo poti, odet v najmodernejšo opravo za prosti čas iz visokotehnoloških umetno vzgojenih naravnih vlaken, zaradi katerih ni bilo treba poginiti niti eni živali, se je pa v času njihove proizvodnje stegnilo kar nekaj mladoletnih prekernežev iz držav na eksotičnih, a modernemu zahodnjaku zlahka dosegljivih lokacijah, saj je šla takoj po tem, ko so taistemu zapadnjaku dostavili pošiljko športnih cunj, fabrka v luft, z njo pa tudi vsi tisti marljivi azijski otroci z drobnimi spretnimi prstki, ki znajo delati skorajda nevidne šive, da razviteže iz prvega sveta zaradi športanja in zdravega življenja ne žuli rit in jih posledično ne rabi žuliti niti vest.
Skratka, primerno odet in obut posameznik v lahnem drncu šviga med ostalimi ločenimi entitetami, ki se po koncu službe, ali pa raje kar med službeno malico, drenjajo v obupnem poskusu, da bi se vse hkrati, a ločeno, prebile na vrh najbližjega griča.
Od tam sicer ni kaj posebej navdušujočega razgleda, ker se iz njegovega temena vidi zgolj še v spalnice in dnevne sobe tistih srečnežev, ki so si s poštenimi komolci in obilico cvenka priborili domovanje na elitni lokaciji, pod Gričem, v samem osrčju narave, in jim zdaj, medtem ko skrbno meditirajo ali pa srebajo zeliščni čaj iz paleožitaric, družbo dela milozvočni hrup topotajočih nožic drugih ubrisancev na zdravo življenje.
Novi superljudje prebivajo v skorajda povsem izpraznjenih bivališčih, kajti minimalizem je vedno v trendu, vsaj za tiste najbolj prizadevne, ki si, vsled silnega naprezanja za čim večjo sinhronost z naravo, ne morejo privoščiti zapravljati časa za anahronistične in nepotrebne razvade, kot so branje do dreves genocidnih knjig in ostale prostočasne dejavnosti, ki zavzemajo preveč prostora, ki bi ga človek sicer lahko gladko namenil rezervnemu paru do narave prijaznih tekaških smuči.
Skratka, če se iz svojih, skorajda povsem izpraznjenih dnevnih sob, skozi okna brez zaves, ki jih ne potrebujejo, ker so svetu tako ali tako vedno na ogled, nagnejo malce naprej in se ozrejo na levo, lahko tam nekje ob vznožju prvovrstne lokacije pod Gričem, nekje pri uvozu v garažno hišo, v kateri imajo parkirane svoje jeklene konjičke, s katerimi vsak vikend urno oddirjajo, kakopak, iz narave naravnost spet nazaj v naravo, samo da je ta narava nekje drugje in je zato bolj cenjena in zaželena, opazijo zavidljivo dolgo kačo rekreativcev.
Tam ob ustju votline garažiranih hibridov, bencinarjev in dizelašev, mnogovrstnost mora biti, se ji pa dandanes reče multituda in je enoglava žival, ki najraje žre male človeške radosti in jih izserje kot individualizirano skupnost po načelu – jaz za sebe, vsi o vsem – se ob vsaki hudimani uri dneva gnete cel kup zdravo prepotenih teles.
Ta individualizirana skupnost se nato prebija od garaž navzgor ob vzpenjači, ki je namenjena samo lenim turistom in tropu podkupljenih uradnikov, in pod žičnico, ki pride v poštev šele pozimi, ko se na Griču tudi smuča, če se je že ravno nabralo za tenko odejico snega, da lahko nanjo uprava smučišča nabrizga še za dober meter in pol umetnega, ki ga pridelujejo iz odpadnih voda bližnjih so-naravnih zaselkov.
Gre seveda za kar najbolj ekološko pridelavo snežne osnove, ki je, za razliko od tradicionalnih postopkov, povezanih z zdravju škodljivim držanjem fig in časovno potratnim čakanjem na sneženje, tako učinkovita kot tudi prijazna do narave, saj jo vsako sezono ljubeznivo združuje s človekom, taistega človeka pa z že prej omenjeno naravo, ki tako ni osamljena, saj ima vsakdo rad obiske, še posebej, če so primerno zavzeti in si že vnaprej posteljejo z lastnim recikliranim scanjem. Tako je moderni človek hkrati v stiku z naravo in s seboj na več načinov, kot bi si kadarkoli drznil upati.
Ob ozkem prašnem nezavarovanem robu dovozne ceste, po kateri se ravno ta hip valijo trije kombiji in en tovornjak, obilno naloženi in založeni z beljakovinskimi ploščicami, brezžitnimi kruhki in izotoničnimi napitki, se vije nepregledna kača v hrib zagrizenih in z ajpodi in elektronsko glasbo oboroženih zdravežev, ki se bodo na cilju okrepčali z dobrotami iz drobovja zverin, ki jih zdaj dušijo s svojimi izpušnimi plini.
Po okrepčilni, a kalorijsko uravnoteženi malici se na drugi strani po pobočju zlivajo v kaj neenakomernih curkih, kajti v napoto so jim avtomobili, ki jih, odkar sta na severnem pobočju čez noč zrasla tehnološki center ali dva, tam parkira taista tehniška inteligenca, ki se zdaj poti pod čepicami s ščitniki, na katerih se svetijo gesla multinacionalk, ki se pretvarjajo, da so mala startap podjetja s športno opremo.
Multinacionalkam gre tovrstna mimikrija prav dobro od rok, kajti za svoj marketing so najela celo čredo mladih in nadebudnih strokovnjakov za družbene medije, ki drugim mladim nadebudnežem s preračunljivo kulskostjo prodajajo športne rekvizite in gnile bučke, ki so zdaj noro popularne zato, ker lahko samo za gnilo bučko z gotovostjo trdimo, da je iz eko-bio pridelave.
Tako novomedijski guruji kot tudi tehniška in še kakšna druga inteligenca pa morajo zdaj svojo pločevino parkirati do polovice hriba, ker je parkirnih mest v centru premalo, sploh pa o tem pri gradnji tega umetelnega in z vsemi cehovskimi nagradami ovenčanega arhitekturnega projekta nihče ni razmišljal in se morajo fizkulture lačni ob sestopu s ceste venomer umikati na bankino, se tam prebijati čez najnovejša hibridna vozila in nato hitro, kot plašne srne, prhniti nazaj na dobri stari zanesljivi asfalt.
Novi superljudje asfalta sicer ne cenijo kaj dosti, so pa zato nori na blatne kolovoze, o katerih so brali na internetnih portalih o sonaravnem življenju, videli jih pa še niso, zato s podvojeno slastjo vrtajo v svoje stare starše, ker so jih ti celo do-ži-ve-li. Starim staršem gre ob debati o lepoti kolovozov, večkratni uporabi vrečk in domači pridelavi živil na bruhanje, ker so skorajda iztisnili dušo, da bi se vse te domačijske navlake dokončno znebili, in ker so se celo življenje na moč naprezali, da bi svojim potomcem in zanamcem omogočiti standard, ki od njih ne bi zahteval, da vsak dan mlatijo nesoljen močnik, pa naj je ta še tako zdrav in hranljiv.
Sicer pa, mlada generacija bo v petek zvečer močnik ali pa športno malico tako ali tako izbruhala na prvo malo postajo za merjenje onesnaženosti zraka, na katero bo naletela, in nato bo v tej čedni lužici sedela do zgodnjih jutranjih ur, kar je pradavna in nadvse čislana tradicija vseh generacij pred njo, pa najsi so se nespametno prehranjevale s pečenimi piškami, indijskimi oreščki ali pa so od gladu mulile kar suho travo.
—-
Rojstvo Revolucij(e)
Mala žival je bila tudi prepričana, da je Najmlajši revolucionar en navaden bebav pizdun, ki mu je veliki met, se pravi medijska slava, uspel zato, ker je svet tisti trenutek pač potreboval nekega bebavega pizduna, da ga bo povzdignil.
Zakaj svet sploh potrebuje pizdune, da jih malikuje, ji nikoli ni bilo čisto jasno, na sumu pa je imela, in njeni sumi so bili izjemno tehtni, da je svetu, raznolikemu in živopisanemu, kot že pač je, neizmerno dolgčas in si mora zato nenehno izmišljevati nove junake, ki naj ga zabavajo in združujejo v tej preklemanski raznolikosti, sicer se bo vse razletelo na drobne kosce in se bo tista benetonovska pisanost enostavno poklala med seboj.
Najmlajši revolucionar ni bil seveda ničesar kriv, še najmanj pa tega, da je bil izbran za novega malika s kratkim rokom uporabe, ker je cele dneve preživel tako, da je marljivo spletkaril, kako bo prišel do slave, moči in denarja, v poljubnem vrstnem redu, seveda.
Ker je imel tolste ročice venomer zaposlene z drkanjem po ajfounu, s tvitanjem, fejsbukanjem in bloganjem o stanju sveta (poraznem), odločitvah oblasti (pomanjkljivih) in primernih ukrepih za razreševanje Velike in Grozne Gospodarske Krize (odločnih), ni niti opazil, kdaj se je uspel priplaziti v center pozornosti neučakane in nezadovoljne javnosti.
Preostanke dneva je preživljal na raznih sestankovanjih, dogovarjanjih in spletkarjenjih z enimi in nato ponavljal vse tri korake za njihovimi hrbti z nekimi drugimi, za vsak slučaj, samo da bodo baze pokrite, svet rešen in kariera cvetela.
Ker se je tako učinkovito zamotil s svojimi opravki, mu skorajda ne moremo zameriti, da ga je nenadno katapultiranje v svet politike tako presenetilo, da je na vseh posnetkih in fotografijah, ki so se pojavile v množičnih medijih, zavzemal eno in isto pozo.
Tako je v soju žarometov obstal v presenečenju s široko razprtimi očmi, privzdignjeno peščico, ki jo je skušal položiti pred napol odprta usteca, da mu ne bi tako odkrito zijala, pa so njegovi kritiki razbirali kot nadvse jasen in očiten znak, da je en navaden politični podtaknjenec, ki ga je bivšerežimska kabala skrbno in plansko gojila v svojih temačnih in zatohlih toplih gredah in ga nato kot kukavičje jajce podtaknila v toplo gnezdo političnega življenja.
O obstoju valilnic novega starega kadra so hoteli ubogo zavedeno javnost opozoriti s pisanjem nadvse ljubeznivih grozilnih pisem, z resnicoljubnim zmerjanjem političnih nasprotnikov in s strumnimi pohodi okoli te ali one javne inštitucije, ki je tako za nekaj mesecev morala zapreti vrata, zaposlene pa napotiti na neke druge lokacije, ki so zaradi nacionalne varnosti postale državna tajna najvišjega reda, in so zato odtlej samevale.
Ljudstvo, ki ga je nenadna ilegala knjižnic, muzejev in davčnih uradov hudo begala, je spet potegnilo kratko, kajti uradi in institucije so povsem legitimno in legalno s polno paro izstavljali opomine, račune in davke, nad katerimi se nenadoma ni bilo več mogoče pritožiti, ker so bila vložišča del taiste tajnosti, ki je državne inštitucije preoblikovala v nevidno in zloveščo prisotnost.
Najmlajši revolucionar, ki je bil v javnosti še kako vidno prisoten, je z malce razmršeni lasmi, ljubko vihrajočimi okoli razgrete glave dajal vtis srčkanega novopolitičnega piščančka, ki se je pravkar izvalil v ta nesrečni, mrzli in obupni svet in ki ga še obdaja mehak puh nedolžnosti in neizprijenosti.
Tako se je torej zgodila nova revolucija. Če smo natančni, so se zgodile mnoge revolucije in pravzaprav ni natančno jasno, o kateri revoluciji teče beseda, kadar govorimo o Revoluciji.
Mali živali je šla Revolucija strašno na živce, ker jo je silila v razmislek o lastni šibkosti, lenobi in neprizadevnosti. Vse te priskutne lastnosti so ji namreč preprečevale, da bi v raznoraznih revolucijah kam prilezla in končno postala Nekdo.
Mali živali so šle na živce pravzaprav vse revolucije, ki jim je bila priča, in nekje do petindvajsetega leta jih je preživela že kakšen ducat ali dva. Res je, da je za Revolucijo štela vsakršno ljudsko, strankarsko ali alternativno gomazenje, če je le kdo od sodelujočih med paradiranjem nespametno zavpil: »To je revolucija!«
Mali živali se je zdelo, da je s tem vzklikom revolucija pač napovedana in da jo je torej treba prišteti k venomer naraščajočemu številu številnih Revolucij in živ krst je ni mogel prepričati v nasprotno. Morda je bila šibkega duha, kratke pameti in nestanovitnega značaja, a bila je načelna, prekleto, in če je bilo njeno načelo prišteti revolucijo k venomer naraščajočemu številu številnih Revolucij isti trenutek, ko je bila najavljena, potem se je nameravala tega načela držati, pa če se Krota razpoči.
Krota, ki se je vsake Revolucije udeleževala z zavidljivo prizadevnostjo, dokler ni kam prilezla, potem pa ji je postalo smrtno dolgčas in je spet pristala na svojem pomečkanem kavču in napeto tuhtala, kaj bi počela, je ob Mali živali pogosto izgubljala živce.
Za Revolucijo ni slabšega kot tak cvendrav in pikolovski profil šibkega srca, kot je bila Mala žival, ki prične z neznosno in živce parajočo kritiko istega trenutka, ko je Revolucija šele rojena in je torej še v svoji dojenčkasti fazi. Le kdo, pri ljubem bogu, bi sovražil ubogega nebogljenega dojenca, ki ni še prav odprl svojih nedolžnih okroglih očesc, namesto da bi ga pital in negoval, ga ujčkal in mu v nedogled odpuščal grehe, da bo zrasel velik, močan in lepo rejen in potem požrl lastne pestunje.
»To je blazno brezsrčno«, je Krota vedno znova ponavljala Mali živali, ki se je posledično pričela žreti še zaradi svoje ljudomrzne in surove narave in jo je zato pri življenju držalo samo še medlo upanje, da se lahko morda nekega dne poboljša in se pridruži veselemu vrvenju, ki se mu reče Življenje.
»Ti si nepoboljšljiva«, ji je zabrusila Krota in Mali živali so se resignirano pobesila ramena.
Preden se je Mala žival odločila, da se bo zaradi svoje nezadostnosti kar ubila, se je vmes napletlo in razpletlo kar nekaj revolucij in vsaka je bila bolj imenitna od druge, vsaka je obljubljala več, zganjala več trušča in pritegnila povsem iste ljudi, ki so se vsakokrat znova ali pa celo hkrati borili za »našo stvar«. Poleg vsega naštetega pa je vsaka Revolucija izvalila svojega nedolžnega in odkritosrčnega piščančka in na neki točki, ko so vse te živali odrasle in sinhrono skovikale v megafone na raznih podijih, postavljenih v svrhe ene ali druge revolucionarne dejavnosti, je bilo hrupno kot v kurniku.
