ZA žanrske poroke: recenzija koncerta Vasko Atanasovski tria v Gala Hali, 23. decembra 2015
Če lahko v demokratični družbi ljudstvo demokratično odloča in določa, kdo sme biti s kom, katere pravice so univerzalne, katere pa redka dobrina, rezervirana za večino, v glasbi pade vsa potenca nadzora. Glasbeni žanri se lahko mešajo in mečkajo, komplementirajo in metamorfirajo, obenem pa se lahko ustavnim sodnikom nonšalantno režijo v fris.
Rečem lahko, da se Vasko Atanasovski svobode v zvočnem izrazu še kako zaveda. V njegovem obsežnem opusu je moč zaznati gosto diverziteto žanrov, ti pa se vedno znova spnejo v suvereno celoto, pa najsi gre za klezmerski bal v objemu temačnosti alter-roka á la Tindersticks, ki seva v skladbi Remembering, ali pa za balkan-funk s primesmi karibskega menta, ki ne popušča v aranžmaju kompozicije In the dark. Na tej točki gre omeniti, da pri obeh omenjenih komadih ne gre za solo delo, temveč za skupinski projekt, Vasko Atanasovski trio, na katerem delujeta še Marjan Stanić in Dejan Lapanja.
Da so omenjeni možakarji tudi glasbeni kompanjoni, ni presenetljivo. Stanića poganja afekcija do raznolikosti v etno glasbi balkanskega prostora, kar začini njegova sodelovanja tudi z glasbeniki tipa Bratko Bibič in Foltin. Lapanja, na drugi strani, pa na svojem šeststrunskem brenkalu v trio doprinese prefinjenost, prav tisto, s katero ustvarja izjemno simbiozo v delu s Katarino Juvančič.
V muziciranju Atanasovski tria gre tako za raznolikost žanrov ter interpretacijskih slogov, a vendarle daleč od kaosa. Že drži, da na njihovih koncertih poslušalka včasih ni prepričana ali je ta trenutek res na Metelkovi ali pa je zdaj v Moldaviji, minute kasneje v čikaški jazz kleti in ali se samo zdi, da se v vokalu Atanasovksega tu in tam oglaša Sivert Høyem iz norveške Madrugade. A prav v tem je čar Tria: skrbno premišljen preplet navidez nezdružljivega – z zavedanjem, da v glasbi nezdružljivosti preprosto ni – in prav tako domišljena improvizacija, morebiti po metodi Oscarja Petersona. In natanko ta čar sem želela poslušati na koncertu Vasko Atanasovski tria, 23. tega meseca v Gala Hali.
Koncert, ki naj bi se pričel ob 21. uri, se je realiziral pač enkrat, kar je sicer v skladu z oblastovanjem nad časom ljudi, menda pa se temu reče tudi ležernost. Vsekakor se kakšno uro po tisti na vabilu ni pričel, kar je recenzentko šibkega zdravja pripeljalo v nelagodno situacijo okrnjene vzdržljivosti, zaradi česar je morala prostor predčasno zapustiti. Kljub temu si upam trditi, da se je koncert pričel in nadaljeval najmanj na ravni pričakovanj, prav mogoče pa še mnogo nad njimi.
Koncerta ni dočakala: Nina Dragičević
(recenzija je bila napisana za Radio Študent)
