Zgodovinski večer: Kritika koncerta Patti Smith and her band v Križankah, 2. avgusta 2015

DSC_04441

(besedilo je bilo napisano za Radio Terminal)

 

Bilo je jutro pred koncertom, ko sem se po Miklošičevi spustila proti jedru družabnega življenja v naselju, imenovanem Ljubljana. S slušalkami v ušesih, kot to pritiče urbanemu tujstvu, sem prišla do hotela Union. Golobi so se umaknili tovornjakom nacionalne televizije. Morda me je zadela fenovska mrzlica, kajti nemudoma sem pomislila, da je lahko edino pojasnilo za to prihod Patti Smith in njene skupine. V ušesih je igrala zadnja pesem na albumu. Stopila sem do pojave, ki je fiksirala kablovje med granitne kocke. Desno slušalko sem odstranila iz ušesa. Vprašala sem kaj snemate? Rekel je mašo. Album se je odvrtel do konca in smiselno nadaljeval od začetka z uvodnimi akordi izpod prstov Richarda Sohla. Zbegana sem pokazala na cerkev in rekla mislite pravo mašo? Rekel je ja, ob desetih greš lahko k maši. Jesus died for somebody’s sins v levem ušesu. Rekla sem aha. Rekel je saj vedno snemamo maše. People say ‘beware!’ v levem ušesu. Odšla sem naprej. Vse bolj jasno mi je bilo, da sem se znašla v enem izmed eksperimentov kreativnega branja po Williamu Burroughsu, ko je sedel pred tv zaslonom in bral Rimbaudov Zgodovinski večer, pri vrstici The same bourgeois magic wherever the mail-train sets you down pogledal na zaslon in tam se je predvajal dokumentarec o avtomatizaciji transporta na letališču JFK. Prebrano, v mojem primeru poslušano, postane tako relevantno, da nenadoma postane opazno v zunanjem svetu v realnem času. Ključno je, kaj poslušaš. Nekaj ur kasneje sem poslušala skladbo Horses. Bila sem sredi starega mestnega jedra in mimo mene sta šla dva konja. Toliko o tem.

Še nekaj ur kasneje je Patti Smith vkorakala na oder ljubljanskih Križank. Lenny Kaye je vzel v roke eno kitaro, Jack Petruzzelli drugo. Uvodni akordi izpod prstov Tonyja Shanahana, nato Jesus died for somebody’s sins but not mine v dobrih štiri tisoč ušes. Kot že ničkolikokrat od 28. maja 1975, ko sta Smith in Kaye prvič javno izvedla svojo različico Glorie, je ta pesem tudi tokrat zakoličila prisotnost avtorice v prostoru. Punkovska odločnost v izrazu je publiko dvignila v sekundi, a zmerno. Dve tretjini dvorane zadovoljnih znalcev, ena četrtina mestne lezbične scene in nekaj buñuelovske buržuazije, ki se je na koncert odpravila po nedeljskem kosilu, ki ga nikdar niso pojedli in so zato na tribunah kar se da dolgo sedeli in gledali v črno oblečene podobe s cigareti v ustih, rahlo v strahu, da bo glasba vendarle malenkost preglasna. Velikih duhov to ne moti, tako tudi Patti Smith in njene skupine ne.

Skladbe so si sledile v enakem vrstnem redu, kot jih najdemo na albumu. Na vrsti je bila Redondo beach, ki jo v zadnjih letih izvedejo kakšnih trideset udarcev na minuto počasneje kot na albumski različici, kar se na nastopih odlično zveže z Birdland, ob kateri je občinstvo zastalo. Tisti v prvi vrsti so roke spustili na ograjo. Tudi ko je Patti Smith iz globočin trebušne votline vzklikala the sun the sun the sun the sun, Lenny Kay pa s trzalico brenkal skoraj po prstih leve roke, se je malokdo premaknil.

Na umetniški in performativni izraz Patti Smith je danes nesmiselno gledati z začudenjem in se spraševati, od kod ji toliko energije pri tej starosti. Prav tako so odveč imenovanja, kot je babica punka, sploh ker sama ne želi biti umeščena oz. pigeonholded, kot pravi. Je pa smotrno gledati v luči političnosti. Redondo beach ni zgolj plaža, kjer ženske ljubijo ženske, kot je v zgodnjem obdobju pogosto uvedla pesem v nastope. Tudi preprost poetičen opis konflikta s sestro v Chelsea hotelu ni, četudi jo tako predstavi v Patti Smith Complete: 1975-2006. Morda sicer drži oboje, nedvomno pa sta androgin videz umetnice in pogosta neopredeljenost v verbalnem izrazu pomembna drža, ki se še danes, kljub razmahu queer gibanja, mnogim zdi progresivna v virilnosti, ki jo izraža. Nad vsem faktografskim razumevanjem je skladba most med paralelnima tokovoma nekega časa: rokenrolom in jamajško roots strujo. I was full of references je Patti Smith zapisala v knjigi Just kids, ko je mislila o fotografiji za naslovnico albuma Horses. Na njej ima jakno čez ramo kot Sinatra, majico, ki jo spominja na Jeana Geneta, na njej prišit RV, ki ji v spomin prikliče Rogerja Vadima. Enako ali še bolj je referenčna v besedilih. Kimberly je o Kimberly, Break it up je nastal na temeljih sanj po smrti Jima Morrisona. Trilogija Land, ki zveni kot delirij kaosa preživetja, oblasti in možnosti vzpona iz dna nemoči, je prav tako in prav zato himna Hendrixu in Rimbaudu, v Elegie, ki je rekvijem Hendrixu in spomin na vse, ki smo jih izgubili in tiste, ki jih še bomo, se je tokrat poklonila Ramonesom, Joeu Strummerju, Sidu Viciousu, Jimu Carrolu, Marii Schreider, Fredu Sonic Smithu, Ornette Coleman, Kurtu Cobainu, Robertu Maplethorpu, Lou Reedu, celo Amy Winehouse in levu Cecilu, ki ga je prejšnji mesec v Zimbabveju usmrtil rekreativni lovec. Reference, spomini in pokloni so prepredeni skozi njen celoten glasbeni in pesniški opus; so njen način povezovanja generacij in navidez nekompatibilnih umetniških izrazov, usmeritev pogleda v progresivnost, družbena in politična drža preko umetnosti.

Nekatere stvari je treba ponavljati znova in znova, četudi se zdijo očitne in bazične. Ko so odigrali Rock & Roll zasedbe The Velvet underground, je bila to odlična izbira za opomnik na temelje starejši generaciji ter sunek v nevednost pasivni mlajši generaciji, popoln kontrast današnji glasbi, ki se je iz umetnosti z močno družbeno kritiko prelevila v vsakdanji potrošni material iz kapitalističnih tovarn kulture. In če je Free money pisala z mislijo na revščino v času odraščanja, jo vedno znova aktualizira prav na odru, pred občinstvom, ki je za posamezno vstopnico nekako zbralo tistih štirideset evrov, in vendar za zidovi tistih, ki tega niso zmogli. Križanke pač niso CBGB in sanje o dobitnih kombinacijah na loterijiskih lističih so preživetvena strategija, misel na možnost boljšega. Tudi tokratni koncert Patti Smith je bil tako prežet z zanjo značilno inkluzivnostjo v nagovoru publike, poskusom dviga iz pasivnosti, mobilizacijo posameznikov v kolektivno delovanje proti destruktvinosti sistemov oblasti. V tem duhu je večer pripeljala h koncu, s skladbama People have the power in priredbo My generation zasedbe The Who, v kateri se je spominjala možnosti spreminjanja sveta, razumevanja generacije kot prihodnosti in moči glasu,

Nenadoma je samozavestno zavpila: I’ll live ‘til I’m a hundred and ten! Če to drži, in naj drži, naj se čez štirideset let zgodovinski večer ponovi. Novi generaciji in znova in znova.

Nina Dragicevic

View more posts from this author